Več kot 20 let je od tistega sranja.
In nikoli se nisem soočil s tem. Nikoli se ne bom. Verjamem, da bi soočenje s tem pomenilo dokončno slovo od tebe, in to je nekaj, kar bi rad izpustil.

Veš, razmišljam, kaj bi bilo s tabo. Na katero stran bi te življenje pohabilo. Kateri faks bi končal? Bi postal kakšen bedak in narkoman ali bi bil največji car? Ali bi se samo zlil z okoliškim sivilom?

Kako bi se tebi zgodilo življenje?
In zakaj se ti ni?

Že več kot dvajset let mi tu in tam pride v sanje tisti dan, ko sem imel zadnjo priložnost, da te vidim.
Zamudil sem, ker sem bil na pripravah za faks, ki ga nikoli nisem niti vpisal.
Kakšen obrat.
A jebiga, brat, kaj sem mogel?! Saj se ne moremo vsak dan obnašati neodgovorno, ker bo mogoče umrl nekdo, ki ga imamo radi.
Čeprav to zveni kot dober izgovor za vse.

Seveda sem upal, da se boš izvlekel. Upal sem, da se bom jaz izvlekel.

In tisto, ko mi je bledušna prikazen rekla na vhodu v šolo

— Ej, si slišal? Izključili so ga!
— Ooo da ti jebem mater, saj ni televizor, da ga izključujejo!!

Na srečo so bili tam tudi nekateri treznejši od mene, bolj normalni od bledušnega, in so ga rešili pred gotovo smrtjo, mene pa pred zaporom.

Tiste jeze in tiste nemoči verjetno nikoli ne bom pozabil.
In seveda nisem vedel, kako se s tem spoprijeti. Ko imaš toliko let, ti ni treba vedeti, kako se s tem spoprijeti.
Kombinacija alkohola in tablet s trikotniki je kratkoročno pomagala… Pomagala predvsem, da sem se obnašal kot kreten do vseh, ki so me imeli radi in so hoteli biti ob meni.

Nisem tega doumel.

Bil sem neumen.

Mi, ki smo ostali iz naše ekipe, nikoli več nismo sedli skupaj. Nikoli več nismo potovali skupaj. Nekako brez besed smo se dogovorili, da bi to bila izdaja tebe.

In potem sem pred dvema letoma srečal večnega kandidata za moškega. Zdi se, da je bila njegova kandidatura končno sprejeta. Izgledal je zadovoljno. Rekel je, da kar precej govori o nas s svojim psihiatrom.

Vem, da tega ne pišem tebi, nisem toliko znorel.

Pišem sebi. Pišem, da nikoli ne bi pozabil jutranjega busa po koncertu na drugi konec mesta, da bi kadili bajen džoint in se vrnili nazaj v center v šolo.

Da nikoli ne bi pozabil mojega spanja na magistrali in neskončnega gledanja zvezd in ležanja na strehi.

Cel svet je bil najin.

Pogrešam te.