Ravno včeraj sem razmišljal o tem, kam vse potujem in kako na ta mesta verjetno nikoli ne bi šel, razen v primeru vojne, ko se mora.

In v teh mislih je pilot v nemuštem pilotskem jeziku rekel nekaj.

Z uporabo vseh svojih kognitivnih sposobnosti, in že od diagnoze vemo, kakšne so, mi je uspelo dojeti, da pristajamo na letališču Otopeni.

E, zdaj, za vas, ki niste imeli priložnosti obiskati Hirošime sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja, je Otopeni verjetno najboljša opcija, da vidite, kako je to takrat izgledalo.

Videval sem razna bedna letališča, ampak to zmaga.

Bil sem že v Romuniji, službeno seveda, kako drugače. In naučil sem se, da je ena pomembnejših stvari, da daš vse, kar ima kakršnokoli materialno vrednost, v telesne votline ali vsaj v gate.

Mogoče so tu kakšne lepe stvari, ampak jaz jih nisem uspel najti.

Mogoče samo nimam očesa za to estetiko.

No, da se vrnem na letališče.

Vse je razkopano.

Taksi te čaka nekje… In vsakič, ko zaviješ, izgleda, kot da si se zajebal. Ampak ne! To je tako zamišljeno, tako mora izgledati.

Romuni so ena redkih skupin, za katero mi bivši Jugoslovani lahko rečemo, da so prevaranti.

To je vredno pohvale. Za nas in za njih.

Bratje so skapirali, da so jim na razpolago proračuni EU za obnovo in gradnjo, in odločili so se, da vse delajo naenkrat.

Tako lahko na primer v realnem času spremljate gradnjo dveh novih linij metroja in obnovo obvoznice in dveh mostov v poslovni coni, pa tudi 90% cest na območju mesta.

To človeku pusti precej časa, ki ga lahko na primer preživi v prevozu.

Res precej…

In potem me nekdo vpraša, ali sem videl mesto…

Nisem.

V bistvu nimam pojma, mogoče sem, ampak upam, da nisem.

Upam, da je še kaj, s čimer se ta EU gigant lahko pohvali.

Ma sigurno je. In sigurno je kot povsod v tranzicijskih banana državah.

Ekipa, ki ima kinto, živi, kot hoče, revščina gleda resničnostne šove in pije fejk kolo.

Ampak kao življenje teče normalno. Furajo se Dacije. Čiki in alkohol se kupujejo v Bolgariji…

Razdelana šema za vse.

Isti smo, jebote.

Samo da so oni pravočasno pokončali del svoje golazni.

Mi nismo.

Mi smo bili zaposleni z ubijanjem otrok z druge strani reke.

In to plačujemo.

In treba je, da plačujemo.