— Si slišal?
— Sem. Grozota, jebote.
— Ja, strašno.
— Pa kako?
— Jebiga, počil je človek.
— Dobro brate, počiš pa pošlješ nekoga v kurac, ne pobiješ cele družine.
— Jeboga, stari. Pošast.
— Ma, pošast je šibka beseda za to.
— Veš, kaj se je zgodilo?
— Aha…
— Pa daj povej, kaj me zajebavaš..
— Nič, brate. Prišel s službe in jih poklal.
— Vse?
— Vse… In psa.
— In psa?! Pa kaj je pes naredil?
— Od kod vem, lizal jajca, kaj jaz vem, kaj je delal..
— Treba bi ga ubiti.
— Ne, stari.. Prepozno je za to. Najprej jih je zakopal vse. Tam za hišo. Ampak ni zdržal. Vrnil se je in ubil tudi sebe.
— Jebote…
— Ja, ja. Zajebana zgodba.
— Stari, kaj te lahko pripelje v tako stanje? So imeli kakšne probleme? Ga je žena varala?
— Ne.
— So se otroci drogirali, hodili na Cecin koncert?
— Ma ne bre, normalna družina.
— Aha, vidim. Ravno super so. So zapadli v kakšne dolgove? Hazardiranje?
— Nič bre. Živeli super, bila je kinta…
— Jebem ti življenje… Pa kako…
— Ima poslovilno pismo. Tam pravi…
— Kaj pravi?
— Pravi, da ni zdržal.
— Ma ne seri? Nikoli ne bi rekel.
— Daj no, debil, pusti me, da končam.
— Pravi, da jih je prosil, naj prenehajo. Dneve. Niso hoteli.
— Kaj niso hoteli? Kaj so delali?
— Puščali so mu sela baba u balon. Na repeat, vsak dan. In pravili, da je to ravno smešno.
— Au… Ubogi človek, jebote.
— Ja, brate… Mučenik.
— Razumem ga.

…popolnoma ga razumem…