Nikoli mi ni bila jasna ekipa, ki pride na kakšen sestanek in molči ves čas.

Zgodi se, da prekinejo molk tibetanskih menihov, ampak potem dojamem, da je bilo bolje, ko so molčali.

Ni strašno, če si neumen.

Strašno je, če si neumen, pa vztrajaš, da si pomemben in da moraš biti vseprisoten.

Ne vem, od kod ta potreba.

In ne vem niti, ali bi to morali tolerirati.

Samo ignoriranje.

— Zakaj me niste poklicali na sestanek?
— Tam so bili neki pametni ljudje, pa nisem želel, da ti bo neprijetno.
— Ampak jaz moram biti tam.
— Meni je dedek rekel, da moramo samo umreti.
— Kakšen dedek?
— Moj. Pokojni. Ni ti treba biti tam. Vzemi denar in se nasmehni.


Ampak ni vedno tako.

Včasih trpimo kup nekih tipov, ki so mojstri pogovora o ničemer.

Oni so specialci dobrega štimunga na sestankih.

Kakšno je vreme, ste bili na dopustu?

Care, tipa vidiš prvič v življenju. Kaj te boli kurac, ali je bil na dopustu?

Pa jebote, meni piše nek tip na LinkedInu v fazonu, čao, kako si, kaj je novega?

Kakšnega črnega novega?

Ne poznamo se.

Nikoli se nismo videli.

A delaš za policijo??

Utrujajo me neumna vprašanja za ogrevanje.

Serje se mi od tega.

Ne pripoveduj mi nič, kar bi lahko našel na netu.

Daj nekaj zanimivega. Da vem, zakaj sem tukaj s tabo in ne na treningu.

Koliko bi bilo vse lažje, če se ne bi toliko folirali.

Pa ista količina dela bi bila narejena.

Kapiram, ko se vidiš z nekom, ki ga poznaš, ali si ga poznal, pa vaju je življenje ločilo.

Potem udri Mitre.

Familija, sorodstvo, dopusti.

Kapiram vse. Ampak te prisiljene fore.

Aj se družimo.

Ajde ne.