Veš, da je svet, v katerem živiš, nepravičen, ko pred Aco Lukasom umre Goran Bare.

Jebem mu mater, izgleda, da smradovi imajo močnejši imunski sistem.

Ali pa imajo govnarji več denarja za čistejšo robo, ne vem.

V vsakem primeru, zlo je eliksir.

Razmišljal sem o tem, kako je Bare opisoval depresijo. Izgleda, da jo je dobro poznal.

Ne vem, ali bi jaz kogarkoli poznal tako dobro, da bi ga opisal.

Prvič sem ga gledal z Majkami v Skadarliji, v tisti luknji, ki se je imenovala Hliday ali nekaj takega.

Bilo je zanimivo.

Ni mogel hoditi, ni mogel govoriti… In potem je začel peti.

Jebem ti vse!

Brat, jebiga, meni je to emocija.

Boli me ravno penis za razne Tome in ta sranja. Ne dela me.

Ampak to, to me trga.

Ko se napijem, rabim to. Ravno to.

Rabim “cvet posebnih boja, svoja i jedinstvena”.

Iščem tisto “divlju, nepredvidivu”.

Nimam emocije, ki rezonira z razbijanjem kozarcev iz kristala.

Ampak znam prepoznati emocijo, ki me razjebe v derivatih maka.

Tako so me izgleda vzgojili.

Hvala jim.

Zadnjič, ko sem ga poslušal, je govoril, kako mu je žal, da je zapravil življenje, kako bi lahko več.

Frontmen enega najboljših bendov s teh prostorov.

Jebote, če je to zapravljeno življenje, kaj naj potem mi, regularni mrmoti, ki ne puščamo nobene sledi, mislimo o svojih življenjih.

Izgleda, da je bolečina vseeno nekaj, kar te žene, da ustvarjaš.

Iščeš rešitev v kreativnosti.

Zato smo mi, ki smo imeli kolikor toliko srečna življenja, kreativno težka kurčina.

Na srečo obstaja zares sjebanih ljudi, ki jih lahko poslušamo, beremo, gledamo.

“Crnog sam đavla ugrizo za muda”.