— Otkod ti?
— Ne vem, padel si mi na pamet. Kako si?
— Dobro, plešasto in debelo, ravno prav. Ti?
— Jaz sem ok. Malo sem si zakomplicirala življenje.
— No dobro, imaš potem še kar precej kilometrov do moje kategorije.
— Kaj pa je to?
— Nedotakljivi kralj propadlih razmerij.
— Pa zakaj tako?
— Jebiga, mislil sem, da so drugi krivi, ampak zgleda, da sem vseeno jaz retardiran.
— Eh, ne vem. Pritisk je. Propadel zakon…
— Koliko jih?
— Česa?
— Zakonov.
— Pa enega.
— Vidiš, amater…
— Pa ti?
— Jaz? Jaz sem lord of the rings. Verzija za revščino.
— Hahahaha. Še vedno me znaš nasmejati.
— Vsi otroci imajo radi retardirane, to se jim zdi zabavno. In ne tripi se, na svetu obstaja samo ena vrsta zakona. Po dovolj dolgem času je vsak zakon propadel zakon.

In nekako tako zgleda.

Trening za umiranje.

Kot super sva, vsak v svoji sobi, vsak za svojim kompom, vsak na svojem telefonu.

Tega v pravljicah ni.

Lažejo nam.

Kot da ni dovolj, da nas škropijo iz letal na tej plošči, ki plava na kosteh kakšnih slonov in želv.

Vsilili so nam ljubezen, da ne bi posvečali pozornosti revščini.

Na začetku nič ne stane, vsak lahko sodeluje.

Na koncu je najdražje sranje, ki ga plačaš v celem svojem življenju.

Kar je najhujše, nisem prepričan, da je sploh potrebno.

Kot bi rekel pesnik:

„Osamljen, poročen, neuresničenih sanj“.