Split…

Jebiga, zdaj, na to mesto sem indirektno vezan po nekih kromosomskih poteh ne tako davnih prednikov.

Tam so bili rojeni, tam so odraščali, hodili v šolo.

In potem so izginili, se izbrisali ali pa so jih izbrisali.

Nikoli se niso vrnili. Nikoli več niso videli kraja, kjer so preživeli otroštvo.

Jebiga, pride pač tako, nimam pojma.

Meni je, ko kdaj grem na kraj, kjer sem jaz preživljal svoje otroštvo, žal, da lahko vidim, čemu je zdaj podoben.

Bi se tako počutila tudi moja bakuta v Splitu?

Pravijo, da je to mesto osvobojeno. Česa?

Videl sem lahko, da je večinoma osvobojeno urbanističnega načrta.

Tudi tam je zavladal investitorski urbanizem. Renesansa seljoberjev ne pozna meja.

Samo gradi in naj bo čim več trgovskih centrov.

To raja obožuje. Daj tega.

Gledal sem neke slike starega Splita.

Meni ta nova verzija izgleda bolj kot okupirana. Preokupirana.

Isti princip je povsod. Bolj ko so usta polna patriotizma, močneje gre črna gradnja.

Ampak ljudje…

E, to je druga zgodba.

Imel sem dve delavnici v Splitu.

Nikoli v življenju se nisem bolje imel na sestankih.

Tipi so popolnoma nori.

Resno dobra zajebancija.

Vem, da jih etiketirajo, da so narkomani.

Mogoče niso, ampak se vsekakor obnašajo, kot da so urađeni.

Vse je tako sproščeno.

Ni tiste naše prisiljene togosti.

Brate je takoj vstopilo v konverzacijo, ko so skapirali, od kod sem, rabili pa so sedem sekund.

Verjetno so tudi budale. Budal je povsod.

Žalostno je, da jim dovolimo, da kreirajo slike o nekih krajih.

Na budalo lahko naletim tudi v svoji stavbi.

Tudi oni imajo manijo spreminjanja zgodovine, isto kot mi. To so bolezni malih in bednih narodov.

Radi smo pomembnejši, kot smo.

Nekaj kot britje kurca, da izgleda večji.

Ta ekipa, s katero sem bil tam, je ekipa, s katero bi zablejal na pivu brez kakršnekoli frke.

Tako da, lipi moji, veliko toplih pozdravov in nič kontra Splita… dokler mi ne razbijete avta.

Pusa.