Nekako ni bilo prostora v šotoru.

Mrzelo me je, da bi se cimal in kupoval nov šotor.

Pogledal sem proti svojemu staremu pogrebnemu avtomobilu in ugotovil, da če spustim sedeže, imam na razpolago prostorno garsonjero.

— Spal bom jaz tu, ni frke.
— Kako bre v prtljažniku?
— Mene je mama, kadarkoli sem dobil štirico v šoli, vozila v prtljažniku za kazen. Ni frke.
— A ga je res mama vozila v prtljažniku?
— Ne poznate ga, on ves čas tako govori pred neznanimi ljudmi.
— Ja, ja. Res. Našel sem zabavo v zlorabljanju. Poskusite. Odlično je.

Po krajši logistični proveri sem se spomnil, da imam tudi mrežo proti komarjem, ki jo lahko potegnem čez prtljažnik, tako da sem se odločil spati z dvignjenimi vrati.

Nikoli bližje naravi.

Kje je zdaj tisti Robinzon? Nabijem ga, njega in Petka… To je divjina.

Prva noč je minila v preštevanju vsake možne kosti na neobstoječi podlagi.

Ugotovil sem, da je samo ena stran francoskih sedežev udobna. Ta druga jim ni niti za kurac.

Ko sem se uspel namestiti, sem zaspal.

Za čudo sem se zbudil spočit in pripravljen na nove nedelovne zmage.

Za dobro jutro mlačno pivo, pa v vodo.

Gremo.

Dan je minil v zajebancijah, o katerih bom mogoče pisal te dni.

Prišel je večer in transformacija avta v posteljo je vzela pol manj časa.

Zaspal sem hitreje. Lažje se soočam z že znano bolečino.

Bilo je grozno vroče ponoči in da bi se dodatno ohladil, sem vrgel eno kopito ven.

Nekaj me je zgrabilo za nogo in zdrznil sem se iz spanja.

Nekaj klincev se je začelo smejati in bežati proti drugemu koncu kampa.

Usral sem se, ampak mi je bilo smešno.

Respekt za klinčevske pizdarije.

Zajebali so me, ampak fora je bila dobra.

Pogledal sem na uro in videl, da je 4 zjutraj. Nadaljeval sem s spanjem.

Naslednji dan sem razmišljal o tem, ali se bodo vrnili.

Scimali so me, zbudili.

Bilo jim je zanimivo. Jaz bi se vrnil.

Nisem jih hotel loviti in izigravati starega nadrkanca, ampak sem ugotovil, da se moram pripraviti na nov napad.

Nikoli žrtev!

Poskusil sem razmišljati kot mali degeneriki in mi ni bilo pretežko, ker sem velik degenerik.

Ko se je večer približeval, sem imel cel načrt v glavi.

Vse sem uredil kot večer prej, legel in se trudil biti v rahlem spanju, kolikor je to mogoče.

Ura mi je vibrirala ob 3.45.

Nikjer ni bilo nikogar. V kampu je bilo vse mirno.

Odločil sem se počakati.

Točno ob 4. uri sem slišal nekaj blizu avta.

Ti mali debili delajo po ustaljenem urniku.

V avtu je bila popolna tema in skozi mrežo niso mogli videti, ali sem buden.

Bila je popolna tišina.

Eden od klincev je počasi krenil z roko proti moji nogi, ki je štrlela iz avta kot vaba.

Ko se je dovolj približal, sem glasno zalajal iz teme.

Klinec, ki me je hotel zgrabiti za nogo, je padel takoj ob avtu, krenil vstajati, pa spet padel. Drugi je že pobegnil.

Začel sem se smejati in šel ven.

V daljavi sem slišal, kako se tudi oni smejijo.

Rezultat je bil ena proti ena in bil sem zadovoljen.

Kot bi rekel Žigara, moraš znati dati in sprejeti šalo.

Nisem še za staro železo.

Žal je bil to zadnji večer v kampu.

Pa me je res zanimalo, kako bi se najin spopad nadaljeval.

Lep je svet, v katerem klinci delajo takšne nedolžne pizdarije.

In v katerem mi smemo vrniti.

In to nikogar nikakor ne poškoduje.

Zdaj pa nazaj v realnost, na prijetnih 38 stopinj.