Zelo zanimivo mi je, kako smo vsi sjebani na nek način.

Nekateri so sjebani na vse načine, ampak takšnih je malo.

Prav tako je zelo malo tistih, ki so prišli do številke 40 krogov okoli Sonca brez kakšnih brazgotin.

Mislim, da so ti najbolj sjebani.

Potem v pogovoru z nekaterimi osebami skapiraš, da so vas isti dogodki zaznamovali na različne načine.

Nekaj, kar je bilo za nekoga kretenski moment, je za nekoga travma.

Izgleda, da od kota gledanja ni odvisna samo lepota, ampak tudi bolečina.

A bo že kdo napisal navodila za življenje.

To bi bila dobra stvar.

Imam navodila za uporabo lonca. Jebeni lonec.

Neseš nekaj vanj, daš na toplo in teraj.

Za življenje imamo od navodil samo izkušnje svojih staršev, ki so prav tako nabrali brazgotine in frustracije še pred našimi rojstvi.

Potem oni to lepo prenesejo na nas v polnem sijaju.

Vse dobre in slabe stvari, ki so jih preživeli. Vse strahove in manije.

Potem mi to tako na svoje otroke.

In to eksponentno raste.

Naše glave so polne slabih izkušenj naših pradedov.

Potem pa pridejo še naše.

Opekline od čaja in pihanja v jogurt.

Zdaj, jebem li ga, ali zaradi tega zamujamo stvari ali preživimo?

Verjetno je čisti Molderizem, verjetno je resnica nekje tam.

Če je sploh je. Verjetno je tudi ona v očeh opazovalca.

Prepričan sem, da nekdo, za katerega jaz mislim, da me je hudo zajebal, misli, da sem v resnici jaz zajebal njega.

In vsi imamo prav. Vsak ima svojo verzijo resnice in svojo bolečino.

Zagotovo bi bilo lažje, če bi to rešili s pogovorom.

Ampak jebiga, moderni smo. Zakaj bi se pogovarjali med sabo, ko pa lahko mastno plačamo psihiatra?

Spomnil sem se prijatelja, ki sem ga srečal dvajset let po gimnaziji.

Bila sva super, potem sva se nekaj tiho sporekla in nikoli več nisva blejala.

Rekel mi je, da s svojo doktorico govori o meni.

Mene ni nikoli poklical, da bi rešila to, kar sva imela.

Kako retardirani smo.

Vsi.