Kako pogosto delam te miselne vratolomije.

Kaj bi bilo, če bi naredil tako?

Kako bi mi življenje danes izgledalo, če bi šel po drugi poti?

Mogoče bi bilo vse drugače, mogoče bi bilo enako. Pogosto tožim, ampak realno, nimam nobenega velikega problema v življenju.

Vsi moji problemi in nesporazumi z življenjem izvirajo iz moje želje, da bi mi bilo lepo.

Pa poznam neke ljudi, ki se srečujejo z res jebanimi stvarmi.

Spoštujem jih in upam, da nikoli ne bom prišel v to situacijo.

Do takrat delam s tem, kar imam. Lagani obliki depresije in malo močnejši obliki anksioznosti.

Skapiral sem, da ne nastajajo zaradi negotovosti.

Nastajajo iz strahu, da bo vse v mojem življenju gotovo. Da bo vsak dan do konca izgledal enako in da ne bo več lepih presenečenj.

Trening za umiranje.

Pomanjkanje pozornosti. Jaz sem pa jebena primadona. Čeprav selektivna.

Za večino ljudi me boli kurac, ali obraćajo pozornost, ampak tisti, ki jih jaz hočem, morajo imeti poln fokus na meni.

Jebote, kako se je kdorkoli odločil, da je ravno super ideja živeti z mano.

Ok, kapiram, da je mama morala, ampak vse osebe po njej, ki so z mano preživljale čas prostovoljno.

Kakšne psihopatke…

Ampak katera je ta prava…

Mogoče so vse prave.

To bi realno bila najboljša razlaga. Da smo bili vsi za vse pravi.

In da je tako ravno moralo biti.

Realno, do zdaj sem vse ljubezni zapravil. Ne bi bilo fer misliti, da z njimi nekaj ni bilo ok.

Zgleda, da sem vseeno jaz tisti kreten, ki dela probleme. Sreča, da sem dovolj odrasel, da mi je čisto ok živeti s tem spoznanjem.

Včasih brskam po Instagram profilih preteklih ljubezni in kapiram, da jim je vsem do jajc.

Predober sem človek, pa mi je zelo drago zaradi tega.

Ko cepnem, če ostane še kak dan za rdeče črke, me predlagajte.