Vsi so na kokainu. En klošar iz moje ulice in jaz nisva.

Ostali so vikend kokserji. Srednji menedžment, srajčka, puloverček, nos.

Kakšna zloraba opiatov. Nekoč so se ljudje tripali, da jih to poriva v kreativo, zdaj pa je to kup pičkic, ki sledijo trendu.

Niti narkomani niso več, kar so nekoč bili.

Cene nepremičnin skačejo v nebo, ampak zato si gudro lahko privošči vsak član izmišljenega srednjega razreda.

Nevarno je za te malo starejše, ker mora nekdo razložiti, da belo in modra tabletka ne gresta skupaj.

Izbira je zajebana.

Ali naj bom hiter ali naj jebem.

Če kombiniram, tvegam, da umrem med nočnim druženjem, kot en znan župan mesta Zagreb.

Noro je, da se v družbi to še vedno uporablja kot sistem za diskreditacijo političnih nasprotnikov.

Kup nakoksanih opic je posnel drugo opico, kako vleče.

Da se razumemo, vsem jim želim težko družbeno koristno delo, ampak ne zaradi droge.

Mislim, da me pri vseh teh barabah najmanj moti to, da so narkiči.

Jebiga, osebna izbira.

Ljubši mi je Bare kot naspidiran bolid, ampak ok, to so moje osebne preference.

Redko kdo od mojih prijateljev in ljudi, s katerimi delam, ni na tem sranju.

Ko jih gledam od strani, se mi zdi, kot da je to del dress code-a, ne pa neka potreba.

V srečnih dneh smo se drogirali, da bi bili neumni.

Napušimo se in smo večji retardi, kot smo.

In počasnejši.

Rad imam droge, ki upočasnjujejo.

Ne morem več prenašati vseh teh hitrosti.

Če bi preučeval narkomanijo in bi moral izbrati šolo, bi bila to verjetno ravninska.

Vinkovaško-osiješka šola narkomanije, bazirana na derivatih maka.

Mogoče to povezujem tudi z glasbo.

Verjetno so mi ljubše Majke od nekih turbo tipov.

Starši…

Učite svoje otroke, kako in s čim naj se drogirajo.