Ena najbolj neumnih stvari je potreba, da imamo komentar na vse in mnenje o vsem.

Če te nekaj ne zanima, če nečesa ne veš, zakaj moraš imeti mnenje?

Zakaj mislimo, da je obstanek civilizacije odvisen od našega pogleda na nekaj, o čemer nimamo pojma?

Tovariši in tovarišice, svet bo obstajal tudi jutri, tudi če rečete, da ne veste. Ali pa preprosto samo odmolčite.

Eksperti splošne prakse.

Od fudbala prek nogometa prek kardiokirurgije.

Gre vse.

E, na norem valu tega sem danes tudi jaz dobil svojo desko za surfanje.

Vprašan sem bil, kaj mislim o neki stvari, o kateri ne vem absolutno nič.

Še enkrat sem pokazal, kakšen nemoški sem, še manj pa strokovnjak.

Rekel sem, da ne vem.

Rekel sem, da je najboljše, kar lahko predlagam, da pokličemo odvetnika.

Neka pravna zajebancija je, pri njih pa zdrava pamet dostikrat ne igra glavne vloge.

Bil sem neprijetno presenečen nad reakcijami svojih kolegov.

Gledali so me, kot da sem hudo moten.

— Ooo, pa to je zajebana diagnoza.
— Je.
— Zaveži rdečo nit okoli roke in pij kravji urin.
— Puši kurac.


Realno, tako bi moral izgledati vsak pogovor s svetovalci.

Kako preprečiti ljudem, da to počnejo?

Počasi že dobivam etiketo neprijetnega, ampak ne morem več.

Posebej ko mi naletijo takšna obdobja, ko v enem dnevu zamenjam po tri države in imam niti sam ne vem koliko sestankov.

Nekdo me pokliče s takšnim vprašanjem in se skoraj razjezi, ker nimam odgovora.

Kot osvajanje v sedmem razredu osnovne šole.

— Kaj pa ti misliš?
— Ne vem, kaj bi ti naredil?
— A ne, jaz sem tebe prvi vprašal.
— A neee, jaz sem tebe…


In tako vsak dan.

Sinoči sem se spomnil nečesa, medtem ko sem noril s pripravo neke dokumentacije.

“Ni bil slab vodja zaradi sprejemanja slabih odločitev, slab vodja je bil zaradi nesprejemanja odločitev”.

Kaj pa ti misliš o tem?