— E, včeraj sem bil prvič z dosti starejšo ribo.
— Manijak. Kaj pomeni dosti starejša?
— Pa ono, res je brate stara, 1988.
— Ma jebem ti res mater nesramno.
— Zakaj, a ti koliko si?
— Jaz sem malo starejši od te res stare.
— Ahaha, ne seri…

Imam občutek, da sem prehitro prišel v situacijo, da se pogovarjam z osebami, ki jim so res stari ljudje tisti, ki so mlajši od mene.

V moji glavi vsa ta dvatisočita letnika kmalu začnejo šolo.

Ampak ne, oni kao nekaj delajo.

Od kdaj otroci delajo? Kam gre ta svet?

Niso oni otroci…

Nisem niti jaz mlad.

Ljudje, ki sem jim držal ure, imajo zdaj otroke.

Sam sebi sem še vedno relativno retardiran in skrajno nezrel.

Je še toliko stvari, ki bi jih rad poskusil in naredil. Večina jih ni v skladu z mojimi leti, ampak jebiga. Odraščanje pod sankcijami naredi, da si željan vsega.

Lovim se, kako po svetu kupujem figurice, za katere nisem imel denarja kot otrok. Lovim modele superg iz devetdesetih, ki sem jih gledal v NBA.

Mislijo, da sem hipster, jaz sem pa samo navaden jadnik.

Hotel sem si kupiti škatlo Panini sličic in sedeti in lepiti, dokler ne dobim hemoroidov.

Potem sem ugotovil, da je neko jebeno pomanjkanje sličic in da ne morem dovoliti, da neki otroci nimajo ene vrečke, medtem ko stari kreten kupuje celo škatlo. Potem sem skapiral, da samo stari kreteni kupujejo cele škatle.

Stari neizživeti idioti, ki nezavedno ustvarjajo nove generacije istih. Zaprta zanka.

Ne kupujte škatel sličic.

Ne bodite sebična živina.