Vrste so naš zaklad.

Za vrste smo se borili, dajali vse od sebe in zdaj jih imamo.

To pišem sedeč v avtu v eni od vrst.

Morali smo se zelo truditi, ko se moramo slikati vsakič, ko gremo iz države.

Ni veliko potnih listov v Evropi, ki ti to lahko omogočijo.

V nekih drugih državah potujejo brez duše.

Skoraj se niti ne ustavijo na mejah. Kako se ne znajo zabavati.

Kaj je težko, da opičiš selfi na šalterju, daš prstne odtise in greš na pregled telesnih votlin?

Vem jaz, kaj je, zločinsko kamarilo drogiranih NATO plačancev moti naš vrtoglavi uspeh. In to, da je Tesla naš, in to, da smo najstarejši nek kurac…

Za starost nisem ravno ekspert, ampak eden od najbolj bednih smo vsekakor.

Ne spoštujemo svojega, ne ljubimo svojega. To je to. To je začetek in konec vsake zgodbe.

Če spoštuješ Teslo, poskusi se učiti, če spoštuješ edinega našega nobelovca, poskusi brati.

Tu nastane sprememba. Tako se ljubi svoje.

Izvedel sem, da so od naslednjega leta naši sosedi v EU. Ko sem bil jaz klinc, so bili predmet posmeha.

Isto je s klinci, ki se učijo v šoli.

Zajebavajo jih. Kot da je sramota imeti dobre ocene in znati.

E, potem ti zajebanti po tridesetih letih vlečejo vreče, ti drugi pa raziskujejo vesolje.

Eto, mi smo ta simpatični zajebant, ki zdaj okopava vinograd teh drugih.

Mislim, da se razumemo, sovražim vse ljudi, samo nekatere spoštujem, nekaterih pa ne.

Kar bratje iz Evrope niso čisto skapirali do konca, je, da moramo tudi mi, ki smo osvobojeni slikanja, stati v vrstah.

Še en dokaz, da so politiki bolj ali manj povsod bedaki.

Smrt fašizmu, pa tudi narodu!