Zmagal sem. Vsaj v tej partiji. Prišel sem do 101.

101 dan brez premora pišem o stvareh, ki se mi vrtijo po glavi.

Moj izmišljeni sogovornik se je spremenil v izmišljene in neizmišljene bralce bloga.

Z nekaterimi komentiram, nekateri me kritizirajo, nekateri se smejijo, nekateri pa povsem upravičeno mislijo, da sem debil.

Mene nekako boli kurac…

Meni pomaga.

Tablić sem zadnjič, enako kot šah, igral s pokojnim dedom.

Bil je zajedljivec, ampak me je naučil precej stvari v življenju.

Imam neke ideje, kako nadaljevati, ampak to ni najpomembnejša stvar.

Ta zajebancija pomaga. Črne misli prelijem v bes, ki ga vtipkam na digitalni papir.

In tako vsak dan.

In potem mi pride sporočilo na zasebni profil: „A nisi ti mogoče Megla“?

Ali je poznavanje ali prepoznavanje, je zdaj vprašanje?

Oboje prija.

Ko se začneš odpirati in poslušati, ugotoviš, da tvoji problemi niso največji na svetu.

Ampak niso niti za zanemarjanje.

Moje življenje je še vedno večino časa trening za umiranje, ampak se spet veselim nekaterih stvari.

Ljudje odhajajo. Nekateri se sami izpišejo, nekatere z veseljem prečrtam. Nekateri pa odidejo in pustijo praznino, ki je nikoli nič ne bo moglo zapolniti.

In ne rabi.

To mesto je zasluženo njihovo in ne bi bilo fer, da ga kdo zasede.

Z nekaterimi nimam nobenega odnosa, ampak me vseeno razveseli, ko nekako izvem, da so v redu. Ali da se vsaj zdi, da so v redu.

Jaz pa nadaljujem v lov na naslednjo stotko.