Mineva skoraj sto dni, odkar sem poslušal zdravnico in začel zapisovati stvari, o katerih razmišljam.

Rezultat je čuden.

Ne vem, kdaj sem se bolje počutil. Zdi se mi, da se z nekom pogovarjam o stvareh, ki mi zasedajo misli, in lažje mi je.

Vse stvari, ki so vplivale na to, da se počutim slabo, so še vedno prisotne v mojem življenju in tu se nič ni spremenilo, ampak je kljub temu lažje.

Ne morem verjeti, da je vse to minilo brez nekih predolgih terapij, pitja zdravil za ne vem niti jaz kaj.

Vedno sem rad jemal tablete, ko želim, ne ko moram. To je minimum svobode, ki ga želim obdržati.

Ne vem, ali naj nadaljujem s pisanjem. Očitno je pomagalo, ampak ali je trajno?

Čutim obveznost, da napišem nekaj vsak dan. In do tega sem odgovoren že več kot tri mesece.

Nobenega dne nisem izpustil. Vsaj meni se tako zdi.

Kaj bi lahko bil naslednji korak?

Ali naj nadaljujem z istim tempom?

Ali naj nadaljujem v istem slogu?

Ali naj sploh nadaljujem?

Toliko vprašanj in toliko bolenje kurca za odgovore.

Prednost anonimnega pisanja je, da te nihče ne more obsojati.

Slabost je, da nikoli ne bom postal Jelena Bačić Alimpić.

Ne vem, kako bi to preživel. Preambiciozen sem, da ne bi poskusil doseči te pisateljske višine.

Mogoče sem pa samo v remisiji.

Mogoče me udari huda depra, če neham.

Mogoče se bom moral lotiti reševanja svojih zasebnih problemov.

Tega nihče ne rabi.

To vodi v propad.

Nadaljujemo, pa kar bo…