11. jul 2026
Timski duh
Zadnjih 15 let sem osredotočen na individualne športe. Vse, kar treniram, je izključno tega tipa.
Redko kdaj grem na rekreacije, ki zahtevajo ekipo.
Raje se stepem z nekom in potem grem v službo. To mi prija.
Verjetno mi bolj kot same batine prija to, da mi ni treba skrbeti, kako moja igra vpliva na druge in igra drugih name.
Enako je v službi.
Prosil bom ekipo za pomoč. Dogovorili se bomo.
Pa potem dan preden moramo nekaj dostaviti ali pokazati, mi ponavadi sporočijo, da je bilo nemogoče to narediti.
In potem jaz preživim noč, ko iz nemogoče stvari delam mogočo.
In to mi gre vse bolj na kurac.
Zdaj, ko sem na dopustu, dobivam čez petnajst mejlov na dan, ki se začnejo z "oprosti, vem, da si na dopustu, ampak"…
Nobenemu od njih nisem pisal, ko so bili na dopustu….
Vsi bi zase napisali, da so timski igralci v CV-ju. Jaz nikoli nisem.
Jebiga…
Ne maram, da je delo slabo opravljeno, pa se potem priklapljam na sestanke in pripravljam vse te stvari.
Ne bom se spočil.
Ok mi je, ko je nekaj zanimivega. Tripam, da imam pravico, da na dopustu izbiram, kaj hočem in kaj nočem delati.
Čeprav bi bilo mogoče čisto normalno, da sploh nimam kompa s seboj na tem gotivnem otoku.
Čudno je, kako mislimo, da smo timski igralci, pa potem ugotovimo, da smo to samo, ko nam ustreza podpora iste ekipe.
Ne vlečemo mi ekipe, mi koristimo benefite pripadnosti.
In ni tako samo v športu ali v službi.
Tako je v vsakem segmentu življenja, ki vključuje kakršnokoli timsko delo.
Kakšni prekleti paraziti…
Najhujše je, da delamo stvari, za katere ne vemo, zakaj jih delamo.
Nekateri vztrajajo, da so prisotni na sestankih, njihova dodana vrednost pa je ogrevanje prostora in proizvodnja CO2.
Tega nikoli nisem razumel. Zakaj hočeš biti nekje, ne da hočeš, vztrajaš, da si nekje, kjer izpadaš neumen. To so tisti ljudje, ki se radi slikajo z znanimi obrazi.
Ne razumem potrebe, da imam sliko s pevcem ali pevko neke skupine.
Kaj to, jebote, sploh pomeni?
Imam par selfijev z enim našim igralcem, ampak to je druga zgodba.
Prisilil me je oče.
Redko kdaj grem na rekreacije, ki zahtevajo ekipo.
Raje se stepem z nekom in potem grem v službo. To mi prija.
Verjetno mi bolj kot same batine prija to, da mi ni treba skrbeti, kako moja igra vpliva na druge in igra drugih name.
Enako je v službi.
Prosil bom ekipo za pomoč. Dogovorili se bomo.
Pa potem dan preden moramo nekaj dostaviti ali pokazati, mi ponavadi sporočijo, da je bilo nemogoče to narediti.
In potem jaz preživim noč, ko iz nemogoče stvari delam mogočo.
In to mi gre vse bolj na kurac.
Zdaj, ko sem na dopustu, dobivam čez petnajst mejlov na dan, ki se začnejo z "oprosti, vem, da si na dopustu, ampak"…
Nobenemu od njih nisem pisal, ko so bili na dopustu….
Vsi bi zase napisali, da so timski igralci v CV-ju. Jaz nikoli nisem.
Jebiga…
Ne maram, da je delo slabo opravljeno, pa se potem priklapljam na sestanke in pripravljam vse te stvari.
Ne bom se spočil.
Ok mi je, ko je nekaj zanimivega. Tripam, da imam pravico, da na dopustu izbiram, kaj hočem in kaj nočem delati.
Čeprav bi bilo mogoče čisto normalno, da sploh nimam kompa s seboj na tem gotivnem otoku.
Čudno je, kako mislimo, da smo timski igralci, pa potem ugotovimo, da smo to samo, ko nam ustreza podpora iste ekipe.
Ne vlečemo mi ekipe, mi koristimo benefite pripadnosti.
In ni tako samo v športu ali v službi.
Tako je v vsakem segmentu življenja, ki vključuje kakršnokoli timsko delo.
Kakšni prekleti paraziti…
Najhujše je, da delamo stvari, za katere ne vemo, zakaj jih delamo.
Nekateri vztrajajo, da so prisotni na sestankih, njihova dodana vrednost pa je ogrevanje prostora in proizvodnja CO2.
Tega nikoli nisem razumel. Zakaj hočeš biti nekje, ne da hočeš, vztrajaš, da si nekje, kjer izpadaš neumen. To so tisti ljudje, ki se radi slikajo z znanimi obrazi.
Ne razumem potrebe, da imam sliko s pevcem ali pevko neke skupine.
Kaj to, jebote, sploh pomeni?
Imam par selfijev z enim našim igralcem, ampak to je druga zgodba.
Prisilil me je oče.