… da bi spal.

Ampak kot vedno, kadar moram zgodaj vstati, ni šans, da bi zaspal.

Nič zato, ležim in razmišljam. Mislim, ležal sem in razmišljal, potem pa sem se lotil pisanja.

Danes sem govoril z dobrim prijateljem iz nekih preteklih časov.

Pogovarjala sva se o tem, kako nisva sposobna ohranjati normalnih odnosov.

Izgleda, da je to generacijski izziv.

Mogoče je zakon vendarle presežena kategorija. Mogoče je bil zamišljen za neke druge čase in neka druga bitja.

Nismo več iste živali kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti.

Večina ljudi, ki jih poznam, funkcionira v dveh modih.

Prvi je norenje za službo, drugi pa daj vsega, dokler se mi ne zagabi.

V tem loop-u je težko graditi zdrave odnose.

Težko je graditi kakršnekoli dolgotrajne odnose.

Rekel mi je, da se okoli njega vsi ločujejo.

Jaz, kot veteran te discipline, sem lahko samo potrdil, da se nama izkušnji ujemata.

Zajebano je, ko se odnos dveh ljudi, ki sta se nekoč verjetno ljubila, razen če nista bila prisiljena v zakon, zvede na delitev odstotkov in prihrankov.

Ne morem veliko govoriti o svoji ločitvi, ne spomnim se je najbolj jasno, ampak ni bilo kakšne drame.

Ugotovila sva, da ne želiva več, podpisala papirje in se nikoli več nisva videla.

Niti na tiste obravnave nisem hodil, to je opravila odvetnica.

Vse to me je malo prisililo, da razmišljam o odnosih.

Skapiral sem, da so vsi odnosi transakcijski.

Ne mislim tu samo na materialne transakcije in na prenašanje spolnih bolezni.

Če ni neke izmenjave med dvema človekoma, odnos zamre.

Ugotovil sem, da se ne želim družiti z nekom, če jaz v tem odnosu ne dobim nečesa.

Neka oblika zadovoljstva mora obstajati.

Ali je to neko novo znanje ali nova izkušnja, sploh ni pomembno.

Ampak če mi nekdo nima česa ponuditi, odidem.

Če za vse ljudi ni tako, potem je verjetno zelo težko imeti kakršenkoli odnos z mano.

Mogoče zato ljudje mislijo, da sem seronja.

Po drugi strani me to ne prizadene kaj dosti. To je prekratko, da bi se prostovoljno zabadal s tipi, ki me smarajo.

Jebiga, tudi jaz se trudim biti zanimiv. Po številu ljudi, ki odhajajo iz mojega življenja, kapiram, da mi to ne uspeva vedno.

In kako se zgodi, da ravno takrat, ko moram nekam kreniti ob treh zjutraj, si v glavo nabijem takšne stvari.

Zdi se mi, da se staram.

Ampak super mi je, da si še vedno zapomnim lepe stvari iz vseh tistih odnosov, ki so mi nekoč pomenili.