Vse je, kot mora biti.

Bodi tih.

Sklonjene glave sablja ne seka.

Končaj šolo, zaposli se, oženi se ali se omoži, razmnoži se, umri.

To je princip življenja, vsajen v narode s teh prostorov.

Če naj tako izgleda življenje, potem smrt niti ni tako slaba opcija.

Ne da nisem sledil vrstnemu redu, zato tudi pravim.

Ni vznemirjenja, vse se ve.

Po nekaj letih veš tudi, kako bo izgledal seks z dolgoletnim partnerjem, če ga sploh bo.

Kaj bi se jebali, ko smo se pa razmnožili…

Ne vem, koliko mi ustreza takšen pogled na svet.

Mogoče sem izrodek, vem, da sem brezbožnik, celo drkam na rdečo črko.

Kar se tega tiče, mi je veliko bližje stališče enega najzanimivejših fizikov vseh časov:

“Physics is like sex: sure, it may give some practical results, but that's not why we do it”.

Zakaj potem odnehamo od stvari, ki nas delajo zadovoljne?

Jebote, kako je ta enačba komplicirana.

Potem se v vse to vmešajo otroci in sploh ne olajšajo tega dela življenja.

Nekaj bi bilo treba spremeniti.

Ne samo pri meni, mislim, da generalno nekaj tu ni ok.

Nihče se ne jebe s svojimi ženami in možmi.

Ti pa, ki govorijo, da je njihovo seksualno življenje v zakonu boljše kot kdajkoli, ali lažejo kot psi ali niso probali nič drugega.

Zdaj so mi spet na pamet padli neki verzi, ampak jih ne bom pisal tukaj, da mi Balaševićeva žena ne ukine bloga zaradi avtorskih pravic.

Če koga zanima, vprašajte, jaz vam ne bom povedal.

In ja, vsi kao igramo, da je to ok.

Potem popizdiš in se ločiš. In to je to. Ni nazaj. Divje življenje, evo me.

Nočem niti vračati kurca v gate, kaj bi izgubljali čas s trivialnimi stvarmi.

In potem se spet oženiš…

Brat.

In potem spet ponoviš vse to isto.

In potem nadaljuješ trening za umiranje.


PS

Imam eno idejo. Vas troje, ki berete to.

Če vas zanima, katera glasba mi je v glavi, ko pišem kakšen tekst, vprašajte na instagramih.

Tukaj ni komentarjev in jih ne bo… dokler se ne pojavijo.