Stalno jamram, kako sem star, pa se potem zgodi, da nekaj noči spim po par ur in žuram in se zajebavam cel dan.

Zgleda, da samo serem, da sem star, ker sem nekje slišal, da se mora človek resno vzeti.

No ja, ta človek rabi očitno še kakšen filter.

Mislil sem, da nisem sposoben slediti temu tempu.

Brate…

Poslovno potovanje, vožnja nazaj v matično državo, odhod na zaključek sezone, tekma in alkohol.

Svinja in jagnje z ražnja kot opomnik, da živimo v mali Jugoslaviji, in hektolitri piva.

Črni pas razuzdanosti in nemorale…

In potem jutro. Tega dne ne bom preživel.

Majhna pomoč prijatelja in pripravljen sem za nov večer.

Udri…

Ob dveh ponoči zabadam ključ v ključavnico in obračanje le-tega slavim kot gol v finalu nekega drekavega prvenstva.

Veselim se malih stvari. Od velikih sem odstopil.

In potem, tuširanje in sproščena vožnja skozi nekaj bivših republik.

Mrtev sem in nasmejan.

Imam to! Še vedno imam to! Pihajte ga zlikovci in ostala rodbina!

* Ampak kaj praviš, tu pri lopatici stiska, a?
* Ja, jebe mi mater.
* Veš, to ni zajebancija.
* Vem, mene boli. Ti ne veš.
* Slišal sem, da je to ena od stvari, ki kažejo na infarkt.
* Ma jaz se samo nadam, da bo hitro.
* Kaj bo hitro?
* Meni ni strah pred smrtjo, jebeno se bojim umiranja. Ta del bi rad preskočil, če se da.

Po mojih podatkih to ni predmet razprave, razen če se odločiš, da se rokneš.

Vse ostalo je naključje.

Kot večina drugih stvari v tem življenju.

Skratka, strašita me tako dolgo življenje kot dolgo umiranje.

Pa nisem niti prepričan, da lahko razlikujem med tema dvema.