— Si slišal, da so ga ubili?
— Tistega debila?
— Katerega debila, zakaj tako govoriš? Saj ti ni vseč?
— Nee, seveda ne. Popolnoma sem ravnodušen. Bil je drek, ampak ne mislim, da je treba pobiti vsa drekla.
— Kako se lahko veseliš nečijega smrti?
— Pa veselil sem se Slobijevi, Tuđmanovi, Alijevi in se bom veselil, ko bo umrl Šešelj. Ostale smrti me ne veselijo.
— Ne razumem. Kako lahko tako govoriš? Pa imel je družino!
— Pa imel jo je tudi Eichmann.
— In zdaj ga primerjaš z Eichmannom?! Kaj si ti nek levičar? Levičar!

"Levičar" mi je odmevalo v glavi dneve.
Kot da me je nekdo udaril s palico.

Seveda nisem vedel, kako se postaviti.
Kako naj se začnem braniti?
Kako izgleda obramba pred nečim, česar nikoli nisi niti storil?

(Daj no, toliko teh zasranih debat, izvleci nekaj, odigraj vsaj na ta tvoj otopeli cinizem).

Nič…

Kot tisti iz tretje klopi, ko je moral na karti sveta pokazati Japonsko. IQ2.

Ni problem, ko te na boksu nekdo udari v glavo, pač, pričakuješ, zato si tam.
Ampak ko te nekdo opiči s palico sredi partije šaha; to pa zna presenetiti.

Nisem mogel verjeti, da me bo smrt neke osebe, ki je nikoli nisem videl, za katero sploh nisem vedel, kdo je (dokler ni postala mrtva oseba), postavila v takšno situacijo.

Vedno sem sumil, da obstajajo tudi pomembnejši ljudje od mene.

Spoznanje, da je bila ravno ta karikatura pomembnejša od mene, je bilo poražajoče.

"Ampak, če ne bi bilo porazov, kako bi se veselili zmag?!"

Super bi se veselili.

Zasrani porazi.