Novica o zmagi me je našla na drugem koncu ravne plošče.

Zmaga je čudovita, velika, težka.

Vsi ljudje, ki jih ljubim, končno svobodni.

Mi, ki smo zažgali, mogoče imamo kam se vrniti.

In čeprav mi je bilo lepo, me je nekaj presekalo.

Občutek je bil znan. Evforija, ki sem jo začutil pri ljudeh, ki so me klicali, da mi sporočijo.

Znano.

Poskušal sem se spomniti, kako, od kod mi to.

Pa ja, jebote. Skozi to sem že šel.

Spomnil sem se upanja, ki ga je imela moja mama leta 2000.

Končno je oživela.

Njej so ukradli deset let življenja. Deset let, v katerih bi morala potovati, se smejati, uživati.

Tista leta je preživela v delu, da bi lahko zamaskirala vso bedo pred svojim otrokom.

Nikoli je nisem vprašal, kako ji je bilo takrat. Mislil sem, da razumem.

Nisem imel pojma.

Ona je verjela v svobodo manj kot tri leta.

Svobodo pa so vzeli tisti, ki so jo držali tudi pred tem.

E, zdaj, ne vem, koliko ste stari, ampak 12 let po osvojitvi svobode so prišli ti.

Spet ti.

Kako se je ona počutila?

Kako so se počutili vsi tisti, ki so se borili, da zrušijo tisto zlo?

Zlo se je vrnilo. Jebiga, kdor je gledal hororje, ve, o čem govorim. Vedno se vrne vsaj enkrat.

Vse zombije postreliš, glavnega moraš vsaj dvakrat.

Kako naj bomo pametni, da ne ponovimo istega?

Nekako se mi zdi, kot da sem 26 let preživel v praznem prostoru.

Kaj pa če se jutri zbudim in bo 6.10.2000?

Star sem 14 let in začenjam živeti v državi, ki čez tri leta vstopa v EU.

Iz države grem samo na dopust, ker mi je tu na splošno do jajc. Imam vse. Vsi imajo vse, kar potrebujejo.

Ne vemo, kdo je od kod. Ne vemo, kdo se s kom jebe, in nas ne zanima.

Imamo eno najboljših univerz v Evropi. Zdravstveni sistem, ki deluje.

Obstajajo zakoni, ki so dobri in ki so enaki za vse.

Informer ni nikoli obstajal.

Ljudje, ki so nam sjebavali življenja, imajo prepoved ukvarjanja s politiko.

Jaz pa, samo 14 let in celo življenje je pred mano.