— Zdravo, kako si?
— Ej, od kod ti? Super sem, delavno.
— Vidim, jutri imaš predavanje z najinem prijateljem.
— Ok, to je tudi moj prijatelj.
— Ko si odhajal od nas, si se nadejal, da ne boš toliko potoval.
— To sem vam rekel, ampak to ni bil razlog, zakaj sem šel od vas. Razumem, da ti je to jasno, pameten si človek.

Kako naj mu napišem, da sem šel od njih zato, ker so jebeni kreteni, ki ne spoštujejo nikogar na svetu.
Kot da on ne ve.

Ve, frka jih je, da jim ne vzamem posla.

Jebe se mi za njihov posel. Naj ga imajo.

Zanimivo mi je, kako se bivši prijatelji spomnijo nate samo, ko se počutijo ogrožene.
Da slučajno ne pošč'jem njihovega teritorija.

Prvič, teritorij ni njihov in drugič, dovolj sem svoboden, da lahko izbiram, kje bom pišal.

Lep je občutek, ko nikomur nič ne dolguješ in te nihče ne stiska za jajca.

Ta občutek svobode je nekaj, česar vi nikoli ne boste mogli občutiti.
Dolžni ste in jadni.

Pa vem vse…
In kdo se je kaj s kom dogovarjal in kdo je nameštal katere razpise.
In kdo je vse na plačilni listi in kako se dobivajo projekti.

Ko sem odhajal iz Srbije, sem bežal od tega sranja.

Potem sem prišel v civilizirano Evropo in ugotovil, da so enako jadni in bedni glede tega kot mi.

Poštena javna naročila…
Pa koga vi zajebavate?!

Skratka, ja, imam predavanje in res me boli kurac, če imate problem s tem.

Vreden sem in uživam v tem.

Pozdravite vašo mamo.