— Nikar.
— Ma ne bom, nisem neumen.
— Brate, nihče ne pravi, da si neumen, ampak si retardiran. Nikar.
— Ajde, ne teži mi. Zakaj bi to delal?
— Zakaj? Zato, ker si tak, kakršen si. Zato, ker te privlačijo pizdarije, eto zakaj.
— Daj, ne dramatiziraj. Če bi bilo po tvoje, bi bil verjetno v kakšnem samostanu in bi tripal, da znam govoriti z živalmi, in drkal na damo iz kart.
— Res zrelo. Pravi material za samostan si. Pa kaj bi bilo, če bi bilo ves čas po tvoje?
— Nič, zajebancija. Življenje, nimam pojma.
— Aha, življenje. Počil bi te en ljubosumen kreten v roku enega tedna.
— Veš, da to ni res. Bilo je priložnosti, ni se zgodilo.
— Bilo je priložnosti tudi, da odrasteš, pa se ni zgodilo.
— E, ajde, ne serji več in me pusti uživati.
— Do jajc ti je ta zajebancija. Si pa razmišljal o tem, da zajebavaš tudi druge?
— A drugi razmišljajo o tem, ko zajebavajo mene?
— Lahko tako do jutri.
— Ko smo lahko štirideset let, lahko še en dan. Udari.
— Nisem tu, da udarjam, jaz sem tvoja vest. Tu sem, da ti pomagam.
— AAA, kakšen ubijalec erekcije si. Kdo te je vsadil sem?
— E moj mentol. Ti si. Vse to si ti. Kako se do zdaj nisi navadil?
— Jebi se!


In tako vsak dan.

Nekako uspem sebe pripeljati v situacije, za katere vem, da niso enostavne.

Večinoma vem, katera pot je pravilna.

Večinoma ne izberem te.

Statistično je nemogoče, da gre za naključje. Mislim, da mi je to všeč.

Naredi si sranje v življenju, pa se potem izvlači.

Če bi bila to športna disciplina…

Čeprav, kakšna sranja vse dodajajo na olimpijado, mogoče imam celo šanso zablesteti.

Predstavljaj si, da imaš kažipot. Eden vodi na normalno mesto, drugi v nekaj, kar je podobno peklu, samo da res obstaja.

Imaš možnost izbrati, kam boš šel. Nihče te ne sili.

Jaz skoraj vedno izberem tistega drugega.

Mogoče je prvi miren in predvidljiv.

Vse bolj sem prepričan, da jaz nisem za to.

Potem serjem in se pritožujem, kako je kup stvari zajebanih, ampak realnost je, da nisem prepričan, da bi se znašel v drugačnem scenariju.

Od malega mi je kaos nekaj normalnega.

Ne spomnim se družine kot funkcionalne celote. Vse družine, ki so bile okoli mene, so bile hudo nefunkcionalne.

To mi je normalno.

Dolgo sem mislil, da to ne bi smelo biti tako.

Vse bolj mi je vseeno za to.

Ne mislim, da se človek ne bi smel truditi, ampak prav tako moramo znati sprejeti poraz in iti naprej.

Ne bi bilo prvič, da sem kapituliral.

Verjetno tudi ne zadnjič.