No, že par dni, odkar nisem na otoku, daleč od tod, daleč skoraj od vsega.

Posledice lokalne kulture že čutim. Vse mi gre na ganglije.

Najbolj me iritira zgražanje.

"Kako je mogoče, da to…"

"Kako nihče ne reagira na žalitve do cerkve?"

Alo, prijatelji… Moroni…

Kako je mogoče?

Kako je mogoče, da so nekateri ljudje pred tridesetimi leti v par dneh pobili več kot sedem tisoč drugih ljudi?

Kako je mogoče, da nekdo ubije šestnajst ljudi in da za to nihče ne odgovarja?

Kako je mogoče, da načelnik policije sodeluje pri umoru in je izpuščen?

Molčimo?

Ko pa nekdo reče, da je patriarh bedak, vsi skačete. Ko popje jebejo otroke, vsi molčite.

Rojaki, govna smo. Ni druge razlage.

Bral sem nekje, da v nekih daljnih deželah politiki lahko gredo v zapor.

Tukaj smo se norčevali, ko je cerkev rekla, da bo popu pedofilu sodilo cerkveno sodišče.

Naj nosijo obleke, če so v tem fazonu, naj se ne brijejo. Ok, vlečejo ta hipsterski fora in to je čisto kul.

Ampak ko kršiš zakon, ni cerkvenega sodišča. Je sodišče. In pika.

Patriarh pa je retos. To nima nobene veze.

Živim v takem okolju že skoraj 40 let.

Jebote, treba ostati vsaj navidezno normalen v vsem tem. Učiti se, ljubiti, biti fer.

Kako?

Kako, ko se vsako fer obnašanje označuje kot pedersko.

A ja, to posebno….

Motijo vas parade.

Moti vas, da nekateri ljudje en dan hočejo sprehajati po ulici tako, kot oni želijo, in držati za roko tistega, ki ga oni želijo.

To vas boli….

Ko sinovi bogatih narkičev gazijo otroke na prehodih za pešce, vas to ne boli.

Ampak geji, uh, temu moramo stati na pot.

Vedno sem se spraševal, kdo so ti junaki, ki streljajo v hrbet zvezanim mulcem, granatirajo mesto mesece samo zaradi svojega zabavanja.

Zdaj jih vidim….

Tu ste, čakate novo priložnost.

Želim vam, da umirate počasi in boleče.