26. avg 2026
101
Ne vem, kako mi je to padlo na pamet.
Vozil sem se z avtom skozi bratsko Hrvaško in kar naenkrat fleš.
Nočni 101.
Za večino vas srečnežev, ki nimate pojma, o čem govorim, majhen uvod.
Ne gre za dalmatince, gre za nočni avtobus, ki je iz centra vozil na levi breg.
Kretal je z obračališča na Trgu (če ga ne uloviš tam, še malo kladiva pri Sinđelu). Vozil je čez Pančevac v kraje brez kanalizacije.
Z Zrenjanincа je najprej zavijal v Kotež.
Kotež je rojstni kraj Nemanje Kusturice, ali vsaj tako izgleda.
Tistih nekaj postaj skozi kraj je čisto dovolj, da se navlečeš na pajdo.
Če gledaš skozi okno, dojameš, zakaj je to edina opcija.
Potem bi ladja norcev nadaljevala proti Borči.
Borča je malo večja, tako da niso ravno vsi narkomani… Na žalost.
In po Borči ne vem, kaj se dogaja. Večinoma sem vedno izstopal tam.
Legenda pravi, da je bus nadaljeval proti mitskemu Padinjaku, ampak nikoli nisem imel dovolj poguma, da bi nadaljeval.
Če ste res domiselni, poskusite si predstavljati poln avtobus mladih in ne tako mladih prekodonavcev vseh možnih usmeritev.
Bili so šihterji, ki so garali cel dan in jim je bilo poln kurac vsega.
Bili so propadli nogometaši, ki so začeli goltati žeblje in se vračali s tistih neumnih elektronskih žurk.
Bili smo tudi mi z dolgimi lasmi.
Nas so sovražili vsi ostali.
Ne spomnim se, da bi jaz sovražil kogarkoli. Verjetno sem te šabane, ampak oni so bili močnejši, pa sem kontroliral svoje sovraštvo, da ne dobim po pički.
V tistem času je bila aktualna neka frka med skinsi in metalci.
Nikoli se nisem uvrščal v skupine, ampak imel sem dolge lase, pa so me drugi uvrstili, da se mi ni treba truditi.
Spomnim se, da sem enkrat šel igrat v ženskih oblačilih.
Rdeča majica na naramnice in pajkice. Na kitaro pa sem obesil šal nogometnega kluba Rad.
Kuhanje možganov…
Kako naj me ne pretepejo, ko sem peder, in kako naj me pretepejo, ko imam šal njihovega najljubšega kluba.
Postavljanje slaboumnežev v pozicijo, da rešujejo Schrödingerjevo enačbo, je bilo zabavno.
Imel sem srečo in nisem pobiral zob po odru Doma mladine.
Bil je to dober večer.
Vozil sem se z avtom skozi bratsko Hrvaško in kar naenkrat fleš.
Nočni 101.
Za večino vas srečnežev, ki nimate pojma, o čem govorim, majhen uvod.
Ne gre za dalmatince, gre za nočni avtobus, ki je iz centra vozil na levi breg.
Kretal je z obračališča na Trgu (če ga ne uloviš tam, še malo kladiva pri Sinđelu). Vozil je čez Pančevac v kraje brez kanalizacije.
Z Zrenjanincа je najprej zavijal v Kotež.
Kotež je rojstni kraj Nemanje Kusturice, ali vsaj tako izgleda.
Tistih nekaj postaj skozi kraj je čisto dovolj, da se navlečeš na pajdo.
Če gledaš skozi okno, dojameš, zakaj je to edina opcija.
Potem bi ladja norcev nadaljevala proti Borči.
Borča je malo večja, tako da niso ravno vsi narkomani… Na žalost.
In po Borči ne vem, kaj se dogaja. Večinoma sem vedno izstopal tam.
Legenda pravi, da je bus nadaljeval proti mitskemu Padinjaku, ampak nikoli nisem imel dovolj poguma, da bi nadaljeval.
Če ste res domiselni, poskusite si predstavljati poln avtobus mladih in ne tako mladih prekodonavcev vseh možnih usmeritev.
Bili so šihterji, ki so garali cel dan in jim je bilo poln kurac vsega.
Bili so propadli nogometaši, ki so začeli goltati žeblje in se vračali s tistih neumnih elektronskih žurk.
Bili smo tudi mi z dolgimi lasmi.
Nas so sovražili vsi ostali.
Ne spomnim se, da bi jaz sovražil kogarkoli. Verjetno sem te šabane, ampak oni so bili močnejši, pa sem kontroliral svoje sovraštvo, da ne dobim po pički.
V tistem času je bila aktualna neka frka med skinsi in metalci.
Nikoli se nisem uvrščal v skupine, ampak imel sem dolge lase, pa so me drugi uvrstili, da se mi ni treba truditi.
Spomnim se, da sem enkrat šel igrat v ženskih oblačilih.
Rdeča majica na naramnice in pajkice. Na kitaro pa sem obesil šal nogometnega kluba Rad.
Kuhanje možganov…
Kako naj me ne pretepejo, ko sem peder, in kako naj me pretepejo, ko imam šal njihovega najljubšega kluba.
Postavljanje slaboumnežev v pozicijo, da rešujejo Schrödingerjevo enačbo, je bilo zabavno.
Imel sem srečo in nisem pobiral zob po odru Doma mladine.
Bil je to dober večer.