Ponedeljek Zagreb, torek Varaždin in Budimpešta, sreda Bukarešta, četrtek Osijek.

Brego, glej in jokaj.

Te moje turneje bi zasenčile tudi največjo popularnost južnega vetra.

Medtem ko se vozim skozi neko pripizdino ob pomoči Tour life-a Vojka, se spominjam svoje otroške želje, da bi igral v rock bendu.

Ena najboljših stvari, povezanih z igranjem v bendu, so bile turneje.

Vsaj tako je izgledalo v moji glavi.

Vsak dan drug kraj, v vsakem kraju nekaj novega…

Nimam benda. Nehal sem igrati, kitaro vzamem v roke le občasno. Ampak turneje… Turneje imam.

V zadnjih desetih letih sem prepotoval skoraj cel svet.

Kenjam jaz o vsem, tudi o tem, kako me živcirajo skoraj vsi, s katerimi delam, ampak realno, ne vem, ali bi imel priložnost videti toliko stvari, če bi samo seral in ne delal.

Blejal bi pred trgovino.

To sem že počel. In bilo je do jajc. Bolj zabava lokalnega tipa, ampak dobra.

Jebeš zdaj trgovino, vrniva se na življenje nerock nezvezde.

Da bi to bilo to, moram imeti oboževalce. Bolj sem nagnjen k oboževalkam, ampak pozornosti se v zobe ne gleda.

Furam tiste variante, v vsaki vasi hiša in to…

Samo, nisem čisto prepričan, da to prihaja ob pravem času.

Pa koga briga za to.

— Vem jaz, od kod sem krenil. Meni ni frka ne pet zvezdic ne šotor.
— Jaz ne bi šotora.
— Zakaj?
— Bojim se hroščev.
— Ma ni frke, jaz te bom branil.
— Kako?
— Z Življenjem.


Ne vem, kako bi Života odgovoril na to, ampak kaj naj mu naredim.

Na teh turnejah me posebej veselijo momenti tišine.

Pivo v hotelski sobi, samo tipkanje po tipkovnici se sliši.

Vedno ambiciozno vzamem cigare s sabo in imam načrt gledati filme.

Realnost se skrči na to, da eno uro blejim pod tušem in cirkam pivo sam.

Toliko stvari mi gre skozi glavo.

Toliko načrtov, toliko idej.

Ne vem, kam me bo turneja odpeljala. Kaj če mogoče končam v Bihaću s flašo rakije?

To bi znalo biti zanimivo.

Ali pa mogoče da zapalim iz Pešte v Szabadko?

Stvari gredo na bolje… z vsakim naslednjim pivom.