Saj ne bi jaz spet maltretiral papirja kot tistikrat, ko sem bil bubuljičasti najstnik, ampak jebiga, priporočila mi je zdravnica.

Veliko sem starejši, imam veliko manj las in veliko drugače gledam na silikone zdaj, ko so mi dostopni.

Vse je drugače…ampak bes…bes je isti. Še vedno mi isto gredo na kurac ljudje, dogodki, team buildingi in ostala družbeno korektna sranja.

Zakaj nekomu, ki se obnaša kot kreten, ne smem reči, da je kreten?! To ga žali, debeli niso debeli, neumni niso neumni, fašisti niso fašisti itd.

Ampak pojdimo po vrsti; zdravnica…

Življenje v Sloveniji je zelo lepo, ko imaš denar in ko si povsem zdrav. Verjetno je isto tudi v Nigeriji. Povsod je super, ko imaš keš in ko si zdrav. Ampak zaplet nastane, ko ugotoviš, da ti nekaj manjka. In tako me čudne misli spremljajo v lagodnem večdesetletnem kasu in končno sem se odločil, da to povem svoji zdravnici.

"Pa vi morate nujno o tem govoriti s psihiatrom, morali ste začeti že včeraj. Napisala vam bom napotnico z oznako nujno!"

Napotnica z oznako nujno v tem delu K&K monarhije je v mojem primeru pomenila natanko dve leti čakanja, da pridem na vrsto.

In končno sem dočakal ta dan. Obdobje lagodnega in predvsem kratkega čakanja je minilo kot sinusoida. Od -1 do +1, periodično. Nisem podrobno razmišljal, kako bi se roknil, ampak so bili dnevi, ko mi ne bi bilo žal, če bi me kdo drug roknil.

Šel sem v bolnišnico in ugotovil, da pred seboj nimam psihiatra, temveč kliničnega psihologa. Zelo prijetna oseba, ki je bila zelo davno mlada.

Lepo sva se pogovorila in ugotovila, da je rešitev za moje izbruhe besa, da postavim boksarsko vrečo v klet. Pravi, da je neumno, da me domači gledajo, kako razbijam po hiši, in da bi šrapnel kozarca lahko poškodoval koga, jaz pa nisem ameriški vojak, da bi se mi oprostila kolateralna škoda.

In rekla mi je še nekaj.. Rekla je, da je popolnoma normalno, da stalno pizdim in da se vse težje obvladujem.

Bil sem srečen, da vsaj ena oseba, poklicana iz rezervnega sestava zaradi očitnega pomanjkanja delovne sile in prečudovitega stanja v zdravstvu, misli, da sem normalen. Malo je takih…

Preden sva zaključila seanso in potem ko sem izpolnil nek vprašalnik, ki ima več kot 300 vprašanj (kjer sem se pri stotem popolnoma zdolgočasil in do konca naključno odgovarjal), mi je rekla:

"Začnite pisati. Imate zanimiv tok misli. Pišite."

Izvoli, zdravnica, pišem.