Jahta, velika jahta. Neko morje, kaj pa jaz vem katero. Jaz, visok, mišičast, zagorel, gledam okrog sebe to neskončno modro, spaja se z nebom na vse štiri strani in zakon je, zelo je zakon. Pogledam vstran, neke lepotičke se mažejo s tistimi zaščitnimi kremami za sončenje in okrog sebe širijo tisti čudovito napelujoči vonj kokosa. Mmmmmm... Morje, ribe, kokos, jahta, nebo....

ZVRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRR......

Jebena budilka!

Spet ta smrdljivi zlobec. Kako naj mu pobegnem? Zapiram oči na silo, z vso močjo, da ujamem vsaj še en val, da začutim kanček tistega kokosa, da s kotičkom očesa vidim tisto golo žensko telo. Na skrivaj odpiram desno oko in ravno s tistim kotičkom, ki je bil namenjen gledanju v boginje seksa, zagledam BABO!!!

Aaaaaaaa! Kaj je?! Kaj ti tu počneš, človek?! A so normalni ti stari ljudje? Kaj hočejo od nas? Zakaj nam vdirajo v sobe in skupaj z budilko ženejo tiste čudovite nečistnice iz naših glav?

Ok, ok, razumem. Ura, baba, čas je, da vstanem. Moral bi iti nekam, ampak se ne spomnim točno kam. Mogoče se ne spomnim zato, ker sem se sinoči nalil z alkoholom, mogoče pa me enostavno boli rit za to, kar moram narediti. Ah, saj bi se verjetno spomnil, če bi se napil.

Nekako sem se doplazel do terase. Škiljim tisto, kot lahko škilji samo tisti, ki ni prepričan, ali se je sinoči napil ali ga enostavno boli kurac za obveznosti. Spet isto. Stalno isto. Isti avtomobili parkirani pod teraso, sosed posluša isto kretensko glasbo, vreme je spet isto. Tukaj je vreme vedno isto. Tudi ko je toplo in navidez lepo vreme, je tukaj v resnici nevreme. V tej smrdljivi deželi je vedno nevreme.

Poskušam odkriti skrivnost današnjega dne, vzamem telefon in brskam po svoji bližnji preteklosti. Sporočila. Kup sporočil. Jaz v resnici ne vem, kdo je polovica tistih nesrečnic in od kod jim moja številka in od kod one meni in kaj sem jim lagal? Ah, ni važno. Izvedel sem, kaj je moja naloga za danes. Vojska. Spet ti degenerirani nadlegovalci.

Ali se zavedajo, da bom jaz sklenil posel z največjim sovražnikom domovine in da se bom napil z njim in da me boli rit za domovino. To ve tudi domovina, prepričan sem, pa me vseeno vztrajno kliče. Mora, da ji je zelo hudo. Odločil sem se, da se danes obračunam z domovino. Šel bom tja in ji povedal, da me ne zanima. Zakaj se je spuščala v sranje, če se ne more sama braniti? Zdaj naj jaz vlečem kostanje iz ognja?

Dojel sem, da bi se moral umiti, vsaj malo, preden grem k domovini, ki me je poklicala. Dojel sem, da je tisti fant iz sanj v resnici bradato, dlakavo, nadrkan bitje, ali pa je vsaj tak tip buljil v ogledalu, medtem ko sem si umival zobe.

Oblekel sem svečano obleko za pogovor z domovino, superge, strgane kavbojke in opran pulover. Dogegal sem se mrkovoljno do avtobusa, ki mi je seveda pobegnil pred nosom. Odločil sem se, da sedem, prižgem cigaret in razmislim o svoji prihodnosti. Nekje na pol cigareta in pol prihodnosti se je pojavil bus.

Zmagal sem v boju za sedež z nekim dedkom in mi je bilo drago. Končno sem se počutil kot zmagovalec, po toliko časa. Ta zmaga nad zlim upokojencem mi je vlila moč in samozavest. Oni so žilavi, jaz pa sem jih premagal. Jaz sem car.

Vojaški odsek.

Čudovito, vstopim v smrdljivo stavburo, kjer me sprejme smrdljivi vratar in mi pove, na katero smrdljivo nadstropje moram iti. Prvič se mi je zdelo, da razumem, zakaj je domovina tako nadrkana. Verjetno je dojela, kdo vse dela zanjo, in je ponorela.

Prišel sem na vrsto. Končno vstopim. Stena, geografska karta neke države, ki je nekoč bila naša, ali pa ne, več se ne spomnim, in smrad. Smrdel je dim slabih cigar in plesen. Ljudje, ki so tam delali, mislim na brkato babo, plešastega drkača in pedra, očitno niso marali za zrak. Iskreno, mislim, da tudi zrak ni maral njih.

Komaj sem prepričal to tričlansko komisijo, da sem študent in da ne grem v vojsko. Očitno ne izgledam kot akademik. Popolnoma me boli rit, na kaj jim izgledam, važno je, da so mi pri domovini uredili malo lufta.

Eh, domovino, tudi ti si mi nek kurac, ko te vsak kreten lahko izdela. Ponosno sem zapustil stavbo. Prižgal sem cigaret takoj, ko sem stopil ven, in se odločil, da se naluknam z alkoholom, da bi pozabil na te plesnive ljudi. Spomin nanje bi me delal depresivnega.

V resnici me vsi spomini delajo depresivnega. To bomo vse uredili z malo dobre rakije.

Vračam se nazaj. Nazaj k babi, nazaj k avtobusu, nazaj k istim avtom, nazaj k sosedovi glasbi, nazaj k času, ki je obstal, že takrat, ko se je odločil, da postane nevreme.