16. maj 2026
Gremo na pivo
— Greste z mano na turnir?
— Ne, tam je sranje, ni restavracij, dolgočasno je.
— Ok, torej najamem nastanitev samo zase?
— Ja.
Odločil sem se, da najamem apartma z dvema različnima savnama, hidromasažno kadjo in še poln kurac nekih stvari.
Končno spoznavam dobre strani starševstva.
Po prvi tekmi sem nastavil savno na skromnih 94 stopinj in počakal, da se segreje.
Dril je standarden, 15 minut savne, hladen tuš, pa nazaj. In tako trikrat.
Pojedel sem najzdravejši sendvič s šunko, kajmakom in seveda najbelejšo žemljo, ki sem jo našel v ponudbi.
Bil je čas, da grem na naslednjo tekmo.
Medtem ko sem gledal otroke, kako tečejo po dežju in z več ali manj uspeha brcajo okroglo geometrijsko telo, sem razmišljal o drugem krogu taljenja v savni.
Namenoma sem se odmaknil na drugo stran od vseh drugih staršev.
Niso slabi, ampak jih odhod iz kraja stalnega bivališča s svetlobno hitrostjo spremeni v nevzdržne najstnike.
Meni to rahlo gre na kurac in trudim se, da ne sodelujem v teh bahanalijah.
Če bi sodeloval, bi bil najslabši.
Po tekmi se nisem nikomur javil, sedel sem v avto in se vrnil nazaj v svoje kraljestvo samobluda in razuzdanosti.
Telefon je začel zvoniti. Uspešno sem ga ignoriral.
Potem so se začela sporočila…
— Gremo na pivo.
— A si mogoče jezen na nas?
— Zakaj se ne javljaš?
— Pridi na pijačo.
— Ej ljudje, živjo, nisem jezen, vse je ok. Delam kot konj, tako se tudi počutim. In izkoristim to priložnost, da sem sam s sabo in uživam. Imam celo knjigo, berem.
— Dej gremo na pivo. Ne bodi pička. Pridi, vsi smo tu.
Če kdo ne ve, kako me odvrniti od katerekoli aktivnosti, evo recepta.
"Vsi smo tu".
Vse, kar vključuje več kot tri ali štiri osebe, s katerimi se moram pogovarjati, je zame enako peklu.
Vsekakor sem čudak, ki je stalno sam in ki govori o nepovezanih stvareh, vesolju, fiziki in se zajebava z ljudmi, ki hodijo v cerkev.
Ugasnil sem telefon.
Zgleda, da sem jim uspel pobegniti.
Jutri je nov dan.
Moral bom izmisliti nov izgovor.
Rekel bom, da imam tifus.
To vedno deluje.
Nihče ne mara biti v družbi tifusarja.
— Ne, tam je sranje, ni restavracij, dolgočasno je.
— Ok, torej najamem nastanitev samo zase?
— Ja.
Odločil sem se, da najamem apartma z dvema različnima savnama, hidromasažno kadjo in še poln kurac nekih stvari.
Končno spoznavam dobre strani starševstva.
Po prvi tekmi sem nastavil savno na skromnih 94 stopinj in počakal, da se segreje.
Dril je standarden, 15 minut savne, hladen tuš, pa nazaj. In tako trikrat.
Pojedel sem najzdravejši sendvič s šunko, kajmakom in seveda najbelejšo žemljo, ki sem jo našel v ponudbi.
Bil je čas, da grem na naslednjo tekmo.
Medtem ko sem gledal otroke, kako tečejo po dežju in z več ali manj uspeha brcajo okroglo geometrijsko telo, sem razmišljal o drugem krogu taljenja v savni.
Namenoma sem se odmaknil na drugo stran od vseh drugih staršev.
Niso slabi, ampak jih odhod iz kraja stalnega bivališča s svetlobno hitrostjo spremeni v nevzdržne najstnike.
Meni to rahlo gre na kurac in trudim se, da ne sodelujem v teh bahanalijah.
Če bi sodeloval, bi bil najslabši.
Po tekmi se nisem nikomur javil, sedel sem v avto in se vrnil nazaj v svoje kraljestvo samobluda in razuzdanosti.
Telefon je začel zvoniti. Uspešno sem ga ignoriral.
Potem so se začela sporočila…
— Gremo na pivo.
— A si mogoče jezen na nas?
— Zakaj se ne javljaš?
— Pridi na pijačo.
— Ej ljudje, živjo, nisem jezen, vse je ok. Delam kot konj, tako se tudi počutim. In izkoristim to priložnost, da sem sam s sabo in uživam. Imam celo knjigo, berem.
— Dej gremo na pivo. Ne bodi pička. Pridi, vsi smo tu.
Če kdo ne ve, kako me odvrniti od katerekoli aktivnosti, evo recepta.
"Vsi smo tu".
Vse, kar vključuje več kot tri ali štiri osebe, s katerimi se moram pogovarjati, je zame enako peklu.
Vsekakor sem čudak, ki je stalno sam in ki govori o nepovezanih stvareh, vesolju, fiziki in se zajebava z ljudmi, ki hodijo v cerkev.
Ugasnil sem telefon.
Zgleda, da sem jim uspel pobegniti.
Jutri je nov dan.
Moral bom izmisliti nov izgovor.
Rekel bom, da imam tifus.
To vedno deluje.
Nihče ne mara biti v družbi tifusarja.