Čudno je to mesto, ne morem ga skapirati.

V vsaki ulici se izmenjujeta beda in bogastvo.

Večina drugih mest, v katerih sem bil, ima jasno ločene cone.

Imaš tam, kjer je ok, in imaš tam, kjer se je že zgodila zombi apokalipsa.

Tukaj je pomešano.

Zombiji se gibljejo med bogataši in izgleda, da nihče nima težave s tem. Navajeni so živeti skupaj.

Nekako kot ljudje v Srbiji in ćaciji.

Ni mi prvič, da sem v tem delu sveta. Vedno je bilo ok, nikoli nismo dobivali upute glede varnosti.

Nikoli do zdaj.

Zdaj smo jih.

“Če vas je strah, to je telefonska številka, ki jo lahko pokličete in dobite spremstvo”.

Spremstvo?

Sprejemam samo poslovno spremstvo.

Mogoče sem neumen, ampak ti zombiji se mi ne zdijo pretirano agresivni. Srečeval sem tudi hujše. Pred svojo stavbo na primer.

Ampak koncept se mi zdi zanimiv.

Oni so tam, nihče jih ne dira. Ti pa, če imaš težavo s tem, pokličeš in dobiš nekoga, da se sprehaja s tabo po mestu.

In vsi so srečni.

Včeraj sem se hotel napiti, kvalitetno proslaviti zmago. Kot to običajno gre, kadar imaš načrte za izhod, sem končal v hotelski sobi, s precej alkohola in video klici iz Srbije.

Izmenjevali so se občutki ponosa, strahu in besa.

Za moj povratek je verjetno prepozno, moje življenje ni več tam. Ampak upam, da se bodo ti smradi bali.

Upam, da bodo čutili strah in da ne bodo imeli nobene telefonske številke, ki bi jo lahko poklicali, da bi jim nekdo nudil zaščito.

To nima zveze s človekovimi pravicami. Da bi si jih zaslužil, moraš najprej biti človek.

Oni niso.

Niso bili ljudje, ko so se naslajali in smejali v svojih neumnih oddajah, medtem ko je policija pretepala ljudi na ulici skupaj z njihovimi narko degeneriki.

Ne bodite niti vi.

Ne bodite boljši ljudje od njih. Ni potrebe za to.

Ni treba, da se jim kaj zgodi, dovolj je, da se bojijo.

Vsak dan.

Do konca vesolja.