Čisto slučajno sem gledal neko atletsko tekmovanje.

Poleg velikega števila atletskih stopal in razmišljanja, kam vse se zariva pesek tistim, ki skačejo, mi je pozornost pritegnila še ena stvar.

Gledal sem sprinterje in sprinterke. Mišice, eksplozivnost. Tek traja kratko, ampak vse poka. Strast!

In potem so na vrsto prišli tisti mučeniki od kdo ve kod. Tisti, ki tečejo 1389 kilometrov in izgledajo, kot da hrana je njih.

Fantje in dekleta.

Ne ve se, kdo je bolj raven.

In seveda sem začel razmišljati o seksu, jebiga, retardiran sem.

Kapiram, da se ti sprinterji karajo k’o nenormalni. Pokajo postelje, fluidi brizgajo na vse strani. Ognjemet.

Ti drugi…

Jebem li ga…

Oni se menda ljubijo. Imajo otroke, držijo se za roke. Vračajo kredit in če ga odplačajo, živijo dlje.

Težko je najti strast v teku, ki traja pol življenja.

In moja retardiranost je nadaljevala z vlečenjem paralel z življenjem.

So tipi, ki stalno lovijo strast. Verjetno kapirajo, da lovijo ljubezen, ampak nekako ne traja.

Ko seksualna abstinenca preseže tretji dan, je čas, da se gre naprej.

Na drugi strani so maratonci. Tipi, ki ljubijo. Pozorni in nežni.

Ne jebejo.

Ali jebejo, ampak jih ne moti, če prenehajo.

Kje sem jaz?

Nikoli nisem ravno rad dolgo tekel, ampak je socialno bolj sprejemljivo.

A ti sprinterji sploh hočejo teči na dolge proge ali jim je to smor?

Isto velja za te nesrečnike. Mogoče bi oni kdaj jebali in ne samo ljubili, ampak je to vseeno druga disciplina.

Jaz nimam pojma, kam spadam. Jaz sem za neke druge športe.

Lahko pa delim dva verza kralja romske glasbe:

“Uche Okechukwu driblao je s’ Babangidom
A ja i ti oće da se zlostavljamo dildom”