Krećemo na nov krog okoli planeta znanja.

Vesel sem, da bom končno nekaj ur dnevno imel mir v hiši.

Še bolje bi mi bilo, če bi se klinci kaj naučili v tej šoli.

Mogoče ima kdo drugačne izkušnje, ampak to, kar jaz vidim: starši dajo neko kinto za knjige in obstaja tihi dogovor, da zaklenemo otroke za šest, sedem ur nekam, da drkajo nekoga drugega, ne pa nas.

Učitelji in profesorji sprejmejo svoj del tega dogovora in se ne cimajo preveč okoli pravega razloga, zakaj so mali teroristi tam.

Ko se njihovo trpljenje konča, gredo zlikovci nazaj domov in vsi čakamo naslednji dan.

Nekje se je izgubil smisel.

Nikogar več ne zanima izobraževanje.

Mi ne kapiramo klincev, klinci pa ne kapirajo papirja.

Jaz si tega prvega septembra ne bom zapomnil po šoli.

Danes dobivam nove sosede. Tip, ki je prodajal nadstropje hiše, v kateri živim, je izpadel pizda, ni zdaj niti pomembno, in mimo vseh pravil prodal hišo nekim neznanim ljudem.

To sem doživel kot svoj poraz.

Hotel sem, da hiše ne delim z nikomer. In nisem prepričan niti, da oni vejo, kam prihajajo.

To dodatno nadstropje sem si predstavljal kot prostor za svoj beg od vseh. Zdaj moram trpeti neke jebene sosede.

Agentica je prišla in veselo rekla:

— Pa zakaj ste slabe volje? Oni so iz Srbije.
— Gospa, meni je trideset let trajalo, da sem pobegnil od teh iz Srbije, zdaj mi jih pripeljete sem. A ste vi normalni?


Mogoče prehitro sodim. Mogoče so ok.

Mogoče jih ne bodo motili naši trije psi.

Mogoče ne poslušajo Cece.

Mogoče pa bo moralo biti malo nasilja, pa da rešimo vse.

Nasilje vedno pomaga.

Ne vem, kdaj mi je zadnjič uspelo rešiti kakšno nesoglasje z normalnim pogovorom in tonom.

Vedno moram na koncu glumiti opico in potem je vse ok.

Nekaj tu ni dobro postavljeno.

Opciji sta, da si ok in trpiš, ali da nekdo reče, ma pusti bedaka.

Jaz bi rad, da nekako pridemo do tega, da lahko povemo, kaj nas moti, in da poskusimo to popraviti na nek normalen način.

Upam, da bodo sosedje poživeli.

Tudi meni bi to veliko pomenilo.