Pogosto govorim o tem, kako ne maram ljudi in kako me veseli konec te nore civilizacije.

Ne vem ravno, ali je to res.

Če jih res ne maram, zakaj me prizadene, ko vidim, da se nekdo uničuje? Zgleda, da neke vseeno maram.

Po drugi strani, če je to osebna izbira, ima vsak pravico, da se uničuje, to bi morali spoštovati.

Meni vse pogosteje pade na pamet, da bi moral nekam izginiti.

Pobegniti od vsega in vseh.

In se ne javljati.

In ne pisati.

Rabim, da lahko malo razmišljam v miru. O stvareh, o katerih želim.

Ne o službi, ne o treningih, ne o nakupovanju.

O stvareh, ki mene zanimajo.

To je res neodgovorno z moje strani, ampak čutim, da rabim.

Ukvarjam se s stvarmi, ki niso narejene za genije. Spet, nikogar ne zanima, da se malo poglobi in razume stvari okoli sebe.

Vse je na nivoju transakcij.

Kako zajebano življenje je to.

Ok, kapiram, mogoče jaz preveč globoko vstopam v stvari, ki bi morale biti banalne, ampak vedno sem se trudil razumeti, kako nekaj deluje.

Kakšno nam je življenje brez te vrste radovednosti?

Pri tem ne mislim na radovednost najnižje oblike, kdo koga jebe in ali Slavica hodi na tretmaje za hujšanje.

Ampak v podjetjih ni več navdušenja.

Jebote, spet jaz o navdušenju… Trpin.

Ni več ljudi, ki zares ljubijo to, s čimer se ukvarjajo. Ki želijo pokazati in prikazati nekaj na drug, zanimiv način.

Samo opravljamo stvari.

In to me utruja bolj kot kakršnokoli učenje.

Ponavljanje napačnih stvari in trepljanje po rami, kako je to jebiga edini način.

E, zato rabim pobegniti.

Nekam, kjer so ljudje sposobni razmisliti, kaj se bo zgodilo, če naredim to, in kaj, če naredim ono.

Nekam, kjer razmišljamo, kako naša dejanja vplivajo na večjo skupnost.

Moj odhod ne bi drastično vplival na mojo skupnost.

Dokler bi s tega mesta, na katerem sem, pošiljal kinto, bi življenje izgledalo kot do zdaj.

Spet transakcija.

In vsi se jebeno strinjajo. Z vsemi. Ni razprave.

Igramo na varno.

Serje se mi od iger na varno.