Prišel je ven nek posnetek, na katerem eno živo bitje muči in ubija drugo živo bitje.

Zgražanju spet nikoli konca.

Eden akademski državljan, ki ste mu dali medijski prostor, se je v njem obnašal zelo neprimerno in to je za vsako obsodbo.

Ne!

Debili!

Eden degenerik, ki ste mu dali prostor, je naredil tisto, kar ponavadi dela, bil je degenerik, nekdo je to posnel. Kot da nismo vedeli ali mogli slutiti, kaj ponavadi dela v prostem času.

Groza!

Ne!

Groza je, da ste ga spustili. Groza je, da ima možnost javno govoriti, vi pa to prenašate.

Kje je zdaj Mimi Oro? Veste kje? Povsod je. Zato je ne opazite.

V dnevniku, v skupščini, v vseh oddajah.

Ona je amblem države. Vsi smo postali to.

Kolonialni bičarji, ki se držijo skupaj in tvorijo državo.

Jebeni volvoksi.

Ampak zelo radi se čudimo.

Od kod zdaj to?

A smo res toliko retardirani ali se samo trudimo ohraniti privid človečnosti, pa to sprašujemo reda radi?

Seveda smo. Koga briga.

Medtem se jaz trudim za spremembo malo bolj pozitivno razmišljati o sebi.

Ne, ne bom postal neodgovoren bedak. Še naprej bom delal stvari, za katere mislim, da so pravilne.

Nadaljeval bom s trudom, da bom boljša verzija sebe, to mi je vsaj ideja. Nisem prepričan, da natančno vem, kaj to pomeni, ampak če komu to ni dovolj, jebiga.

Nas je dovolj, da vsak lahko najde tisto, kar želi.

Kapiram, da nisem najenostavnejša oseba, zato tudi ne krivim nikogar.

So dnevi, ko je tudi meni težko z mano.

Samo, to sem pač jaz. Ni da se sam odločim, da bom tak, ko se zbudim.

Imam tudi jaz svoje dobre strani.

Na primer dolge, negovane, valovite lase.