Bral sem zadnjih nekaj objav.

Vse redkeje pišem o ljubezni.

Kapiram, da za enega emotivnega pohabljenca to niti ni tako slabo. Držim se stvari, ki jih poznam.

Ljubezenske tegobe pa bom komentiral tako, ob robu igrišča. Kot zadrigel holesteroldžija na nogometni tekmi.

Eeee kakšen igralec sem bil jaz…

Vsi vemo, da nikoli ni brcnil žoge in da so mu vsi metali ščipce.

E, pa tako tudi jaz s to temo.

Ampak je nekaj drugega. Zgleda, da sem začel delati neke stvari zase.

Za zdaj previdno, čak nočem tega na glas reči, ampak ukradem en dan vikenda in spizdim nekam.

Sam, ali z družbo, ki jo jaz izberem ali ki izbere mene.

In prvič po sto letih si nisem nabijal krivde zaradi tega.

Vem, da sem za svoje delal najboljše, kar sem znal. Jebiga, na neki absolutni lestvici je to verjetno daleč od najboljšega, ampak jebiga, tudi jaz sem na tej lestvici daleč od vrha.

Gauss se ne zajebava.

Verjetno mi bodo zamerili, ampak zamerili so mi tudi, ko nisem delal stvari zase.

Ali niso, ampak sem jaz tripoval, da so.

Ni neke velike razlike.

V glavnem je vsaka akcija v resnici reakcija na neko sranje iz preteklosti, ki nikoli ni bilo do konca razkopano in rešeno.

Tako da, dragi otroci, pazljivo delajte obdukcije svojih problemov, za katere mislite, da so rešeni.

Videli boste, da ste se odločili ignorirati večino in se nekako dogovorili, da je problem rešen.

Spet jaz rušim snežaka, ampak verjetno ni.

Reševanje problemov v medčloveških odnosih te vrste zahteva spreminjanje. In če mi ljudje česa ne maramo, so to spremembe.

Lažje nam je reči, da je vse ok, kot pa gnjaviti druge in sebe in urejati stvari do konca.

Debilno, ampak deluje. Po nekem času se naučiš ignorirati te stvari ali pa se navadiš na dop.

Pravijo, da obe opciji pomagata, da se življenje zdi lažje.