Čas požre vse. Čas razjebe gore, spreminja obale. Čas spreminja celo vesolje. Od kod mi potem pravica, da se jezim na čas, ker spreminja moje odnose z ljudmi?

Zakaj mislim, da sem pomembnejši ali močnejši od vsega tega?

Nima nobenega smisla, pa vseeno vsak izmed nas misli, da bo njegov lep občutek trajal večno. Prejšnja je bila tako tako, ampak to, to je prava ljubezen.

In potem, prvič ko se ti to dogaja, v živo spremljaš razpad svojih idealov in čustev. Od tisoč "ljubim te" na dan do mogoče enega sporočila ali pogleda polnega prezira dnevno. Ko se začneš veseliti pogleda, čeprav je hladen kot pogled čuvaja v Auschwitzu, veš, da je prepozno, da bi karkoli poskusil.

Ne sekirajte se, tudi če bi poskusili prej, bi bilo prepozno. Vedno je prepozno reševati nerešljivo. Edina gotova stvar v življenju je smrt. Nje pa ni treba reševati, dovolj sposobna je, da se znajde sama.

Drugič ko se ti dogaja razpad čustvenega sistema in ko si govoriš "ok, prvič sem se učil, zdaj bo vse boljše. Zdaj je res vse drugače", si že v kurcu. Sredi oceana si in si praviš, da je upanje, če boš plaval v eno smer. Ga ni! Sprosti se, razmišljaj o najboljših joškah, v katere si kadarkoli v življenju zabodel glavo, in potoni. Boj je zaman.

Tretjič je pravo. Zdaj je zagotovo to to. Poznam vse pasti, ne bom spet izpadel kot kreten. Kakšen zajeb… Seveda boš. In vedno je isto. Plaz čustev, komaj čakaš, da vidiš nekoga, in to traja. Potem lahko par dni tudi preživiš brez nekoga. In potem komaj čakaš, da nekoga ne vidiš.

Potem vse preide na operativni nivo. Kaj rabimo iz trgovine? Kdo pelje otroke?

Ni nič strašnega, ne skrbi se. Mi samo sebe jemljemo preresno, in to je izvor vseh zajebov. Mislimo, da smo ravno mi tisti, katerih romanca bo uspela.

Nismo, nikoli ne bomo.

"Čim prej sprejmeš, da si mrtev, tem prej boš postal dober vojak".