Ljudje smo mojstri drugih priložnosti.

Vedno nam je nekaj bolj zanimivo, vedno lovimo nekaj drugega.

Na koncu nas življenje tako lepo namesti, da s svetilko v temi iščemo tisto, kar nam je bilo nekoč rezervna opcija.

Zdaj, jebem ga, ali smo bili prej neumni, pa nismo skapirali, da je to dobro, ali nas ni nikoli zares zanimalo, pa smo zdaj v fazonu daj, kar daš.

Ne mislim, da sem kaj boljši.

Verjetno obstaja vsaj ena ženska oseba nasprotnega spola, ki bi me okarakterizirala kot govno.

Nekoga sem nekoč zajebal.

Vsi smo.

Kako naj vem, kje sem zajebal?

Se moram komu opravičiti?

O tem razmišljam, ker sem imel kretenske sanje.

Veš, o čem govorim, ampak ajde, da povem še drugim.

Sanjal sem, da mi je doktorica rekla, da imam neko rakčino in da obstaja neka terapija, ena edina.

Zdaj, ta terapija je zajebana, ker je binarna. Ni variante, da ti je malo bolje.

Ali si do jajc ali crkneš.

Meni ni delovala.

Na kontroli so mi rekli, da je to to in da je vsak dan lahko zadnji.

Tolikokrat sem razmišljal o tem, kako divjam zadnji dan.

V sanjah nisem divjal.

Razmišljal sem, komu moram javiti.

Kdo bi se razjezil, če mu ne javim, da sem crknil.

Kreten…

— Kaj koji kurac imaš za javljati? Dobesedno se hočeš drugim usrati v življenje, ko svojega več nimaš. Satan sebični!
— Ma kdo jim jebe mater, zakaj naj bo samo meni sranje!
— Kao opazili bi, da te ni? Kaj se ložiš?


Dokler imaš nekoga, ki tako reagira na tvoje sanje, je vse ok.

Od kod zdaj te sanje?

Imel sem jih že prej. Nekaj časa sem precej pogosto sanjal svoj pogreb.

Zanimalo me je, katera punca bo kaj oblekla.

Hočem, da se mi vrnejo moje porničarske sanje.

Jebeš te bolezni.