3000 km v treh dneh. Ni slabo. Pa nisem niti šofer kamiona. Mogoče bi moral biti.

Lagano s stotko križarim po avtocestah širom Evrope. Trebuh mi drži volan ali obratno.

Ampak ne..

Izbral sem nekaj drugega in spet vozim toliko.

Ne zato, ker rad vozim, ampak ker rad imam, da mi je težko.

Dobro, delalo se je, treba se. Ampak vsaj ima smisel, ko pridem domov.

Zato je dobro imeti psa. Ko imaš psa in prideš domov, se ti nekdo razveseli.
Vsi ostali niso čist prepričani, ali je dobro ali ni dobro, da si spet tu. Ampak psi, psi se pošč'jejo od sreče.

Nekoč je bilo drugače. Vsi so se veselili.
Zdaj jih edino tolaži to, da vejo, da kmalu spet grem.

In nekako se navajam na to.
Vsi imamo neke vloge v svojih življenjih in čim prej jih sprejmemo, tem bolje.

— Moram si urediti sobo in kupiti neko posteljo.
— Zakaj? A hočeš živeti sam?

Kakšno vprašanje? Ali hočem živeti sam?

In potem sem malo obstal in razmislil.
S kom sem vse živel in kakšne alternative se mi nudijo, samsko življenje sploh ne zveni tako slabo.

— Ja, hočem živeti sam. Mislim, da bi bilo to najboljše.
— Ne bluzi.

Konec pogovora…

Mogoče bi res bilo najboljše, da živim sam.

Nisem še v fazonu, da bi se hotel odseliti v ananas na dnu morja, ampak da živim sam v mestu. To bi bilo dobro.

Malo me jebe odgovornost, ampak geni mi gredo na roko. Na njih se lahko izvlečem.

— Nisem hotel biti kreten, ampak je močnejše od mene. Taka mi genetika.

Pa jebote, ljudje se izgovarjajo na horoskop, lahko se tudi jaz na DNK.