— Spet je renčal name. Ampak on ni tak, realno. Zelo me ima rad in jaz njega. Vem, da me ima rad.
— Ja, vse kul, ampak tvoj pes je psihopat.
— Ne moreš tako govoriti, ti ne razumeš.
— A daj jebote, samo ti imaš psa. Pravim ti, da ni hec. Vprašanje trenutka, kdaj bo prečkal ta prag.
— Ne bluzi, nekaterih meja se ne prestopa. Čeprav, vse pogosteje renči. Kadarkoli mi kaj ni po volji.
— No dobro, razumem, ljubezen je čudež, samo pazi. Neumno bi bilo, da te res ugrizne.
— Ne skrbi, ne bo.

…….

— Ej, veš tisto… Veš kak sranje, ugriznil me je.
— Ne seri, a si v redu?
— Ne vem, čist sjebano je.
— Dobro, razumem, a da se mogoče posvetuješ z nekom? Naredi nekaj jebote, uspavaj ga, vidiš da je nor.
— Ne morem tega narediti, ti ne razumeš te povezanosti.
— Kako ne, saj imam psa, razumem vse, ampak ne bi trpel, da me grize… Mislim, verjetno ne bi.
— Ne, ne razumeš, on ni kriv.
— Pol pa kdo je, kosti božje? Uspavaj džukelo, nekega dne ti bo pregriznil vrat med spanjem.
— Mogoče imaš prav.

……

— Ej, pomiril se je, zdaj je vse ok.
— Ja kurac je ok, nor je, samo čaka priložnost. Zavohal je kri.
— Ma ti stalno nekaj sereš.
— Dobro, to je res, jaz stalno nekaj serem, ampak to nima nobene veze s tem.
— Super je, ni ti treba skrbeti.
— Ja vem, ne skrbim, ne bo on. Samo pride mu včasih tako.
— Ni več agresiven, samo občasno renči.

Kakšna je verjetnost, da ne bo?
Kako naj vem, kdaj se moram ločiti od živali, ki jo imam rad?
A je bil pes od začetka tak, samo nihče ni opazil?
A je bil pes normalen, ampak ga je nekaj sjebalo tako kot vse ostale?

Koliko lahko renčim, ko sem sjeban?
Koliko lahko grizem?

Če bi ugriznil nekoga, a bi me uspavali?