Kaj pa se zgodi, ko je nekdo v redu?

Ko je nekdo res dober? Tako dober, da ga čas ni pokvaril. Tako dober, da dostojno nosi svoje življenje.

Kako to vrednotimo?

Toliko je bedakov in ljudi, ki so se pokvarili in postali smrdljivi gnusneži.

In potem tole…

Vse je okej, vse razumem, vsak od nas ima brazgotine od svojih sranj in svojih življenjskih bitk.
Ampak ravno ko se odločim, da bom govno in da je to edina pot, spet tista klofuta.

A je res mogoče, da nikoli nimam prav?!
Kako sem sploh končal osnovno šolo?
Moje ocene so fascinantne.

Nekoč se bom moral usesti in vse to verbalizirati.
Takšne stvari si zaslužijo, da so izrečene.

Nekoč bom nabral jajca, da povem, kar mislim.

Lahko je lajati o politiki, službi, se prerekati s parameciji. Lahko se je tudi stepsti na ulici.

Odkopati malo svojega ponosa, priznati napake in čestitati nekomu, ki se bori bolje od tebe… To pa ni lahko.

Seveda nihče nima večjih problemov od mene.
Jebiga, dokler ne dobim levkemije ali kakega raka, so problemi, ki jih imam, največji na svetu.

Sebični idiot (kot).

Potem ostanem sam s sabo in malo razmislim. To sranje ima nivoje. Jaz zdaj mogoče igram na tem nivoju, ampak moram imeti respekt do igralcev, ki so prešli igrico. Vse drugo je jajarsko.

Nekoč bom objel vsakogar, ki je večji car od mene.

Nekoč, mogoče…