Eden od razlogov, zakaj sem se odločil živeti tam, kjer živim, je tudi bližina morja. Ura in trideset minut do lepega morja. Ravno prav, da mi ni predaleč, in ravno prav, da se izognem izven-sezonski depresiji. Zadnjih par let te bližine žal ne izkoriščam. Malce me jebe, da moram vzeti kredit, da bi jedel lignje, ki so nazadnje videle vodo pred dvema sezonama. Malce me jebe, da so vsi nakurjeni, ker so prišli turisti. Isti ti so v kurcu, ko turistov ni. Turisti so živina, razumemo se, ampak jebiga, nisem jih jaz silil, da živijo od tega. Prečudovita narava je izgubila bitko s tržnim gospodarstvom in vse je šlo v kurac. Zadnjih par let mi je, na nek način težko razložljiv in razumljiv, ceneje preživeti mesec dni na Kanarskih otokih. Kanarci so do jajc. Ljudje so sproščeni, ocean je super. Več ne rabim. — Ampak ni tako lepo kot tukaj. — Ni. Ampak tudi tukaj ni tako lepo kot na Maldivih. Jebiga. Postal sem besni starec. Nočem preživljati dopustov na Balkanu. Špansko znam ravno dovolj, da naročim in kupim vse, kar rabim, in da jih nič ne razumem, če hočejo govoriti z mano. Idealno. Dojel sem, da je najpomembnejši del dopusta, da ne razumeš jezika države, v kateri bivaš. To človeku zelo pomaga. Problem niso ljudje. Problem je, ko jih lahko razumeš, kaj govorijo. Tako je lagodno, lahko mi jebe mater, jaz se smejem. On se smeje. Midva se smejiva. Da ne serem preveč, rad bi spet šel na nekatera mesta, ki so mi blizu. Brž ko mi spet postanejo blizu. Smrt fašizmu. Za Kanarce pripravljeni!