— Hočem jesti vaflje.
— Daj, da najdeva neko normalno mesto za vaflje, te tukaj stojijo še od vstopa v EU.
— Neee, hočem vaflje.
— Dobro brate, razumem, vaflje… Greva iskat vaflje. Lov na vaflje se lahko začne!!!

Nikjer v tem mestu nimajo jebenih vafljev.

Iiin, pa so. S sladkorjem, čokolado, sadjem, sladoledom, z vsemi pičkami maternimi…

— Pa so! Katero hočeš?
— Te niso dobre!
— Kako niso? Do jajc so.
— Ne, to niso prave.
— Pol pa kakšne so, kosti božje?
— Morajo biti s tistimi ravnimi, ne z okroglimi.
— Me malo jebeš, a?
— Ne, te niso dobre.

— Hočem vaflje, hočem vaflje, hočem vaflje!
— Daj poslušaj, če ne nehaš s tem "hočem vaflje", te bom do konca življenja držal v temni kleti. Vidiš, da iščeva.

— Kaj je to?
— Hot dog, iščeva vaflje, fokusiraj se.
— Hočem hot dog!
— A vaflje?
— Nočem vafljev, hočem hot dog!
— Ok, to je super, te imajo hot dog.
— Katerega hočeš.
— Tega, samo s kečapom.
— Samo s kečapom prihajaa!

— Nočeeem takšneeega! To je mini!
— Kaj?!
— Ni dober, ta je mini.
— Dobro, in? Žemlja, hrenovka in kečap. Ne me zajebavat.
— Nočem tega jest!

Ne želim pisati, kaj mi je vse šlo skozi glavo in koliko let zapora vsako od teh dejanj nosi s sabo.
Že samo pisanje o tem bi verjetno bilo kaznivo dejanje.

Včasih se občudujem, kakšen prag tolerance sem zgradil.

Ali sem tako anesteziran in vem, da je konec vse bližje, pa mi to vrne nasmeh na obraz.

Verjetno je to.