Pred nekaj dnevi je fant cel dan stal na enem vijaduktu blizu Ljubljane.

Želel je skočiti.

Nekaj se mu je zgodilo v življenju in čez to ni mogel preiti.

Cel dan so trajala pogajanja.

Kaj so mu lahko rekli? Kaj so mu lahko ponudili?

Če si šel tja, realno si se že odločil. Kakršna koli te je muka prisilila, zate je bila dovolj velika, da bi naredil ta korak.

In to spoštujem.

Spoštujem tudi tiste, ki se ne odločijo, da se ubijejo, ampak se skala razumevanja dejanj vse bolj pomika k tistim, ki se odločijo, da je bilo dovolj.

Vse skupaj, pogajanja niso uspela.

Na koncu dneva se je fant odločil, da skoči.

Karkoli ga je mučilo, se je končalo.

Padel sem v pekel komentarjev pod besedilom na portalu, ki je objavil novico.

Vsi so pametni. Vsi vse vedo.

Vedo, da je bil strahopetec.

Vedo, da je obrnil hrbet bogu.

Ne vedo nič.

Kot za vse ostalo, silijo tipkovnico za lažnimi profili, v svoji bedi in jadu in brez dovolj poguma, da naredijo isto kot on.

Nimam pojma, in nisem veliko drugačen od vseh teh debilov. Mogoče sem malo pametnejši, ampak koga briga za to.

Edino, kar vem, je, da ga ne obsojam. Kdo sem jaz, da obsojam?

Če začnem, ne bom prišel daleč od sebe. Samo tu imam toliko materiala za obsodbo, da se mi zdi, da bom tudi jaz zaril v kakšen viadukt.

Zato se tudi držim pravila, da čim manj obsojam.

Moral bi biti dosleden.

In s količino sranj, ki jih delam, se to ne bi dobro končalo.

Kdor koli da si, upam, da si našel mir.