Senčnik iz nekega trstja, bel pesek in turkizna voda.

Težko, da bi bilo boljše.

Lahka glasba v ozadju, ne vem niti, kaj je, ampak ne moti. Na nek način krepi občutek zadovoljstva.

Čutim, kako veter prinaša kaplje vode, ki padajo po meni, in mi je zelo prijetno.

Ta pijača je dobra. Zelo dobra. Vzel bom še en požirek in si pripravil cigaro.

Pa je, ena mojih najljubših. Odrežem konec…Popolno, odmerjeno ravno prav. Postajam pravi profesionalec v tem.

Vžigalnik je tu, počasi segrejem drugi konec in potegnem prvi dim…

To je to.

Naslednja ura je samo zame…

Izoliran od sveta, izoliran od vsega. To sem potreboval.

Odločil sem se, da ugasnem telefon, zlikovci me kličejo tudi ko sem na dopustu. Naj se znajdejo en dan brez mene.

Gledam v vodo in razmišljam, kaj vse je notri. Katere vse živalce plavajo in ali tudi one tako kulirajo ali stalno nekam dirjajo.

Samo ura…

Pa jebemti vse, a sem tak mentol, da si ne morem odvojiti jebene ure.

Seveda se nič od tega ni zgodilo.

Kakšna pijača, kakšna cigara. Daj bože, da imam par minut, da sunem vase kakšno pivo. Kot zidar.

Zadnjič sem v tišini poslušal glasbo, preden smo kremirali dedka.

Babi je še živa. Razumem, da je to naslednja priložnost za sprostitev v tišini.

Vse je ok.