— Veliko policije je, tudi rešilec je tu.
— Zakaj?
— Ne vem, pravijo, da je nekdo skočil z mostu.
— Spet kakšno tekmovanje?
— Ne, debil, ubil se je človek.
— Pa dobro, izgleda, da je izgubil na tem tekmovanju. Jaz ga razumem.
— Ni niti skočil v vodo, skočil je na beton.
— Mogoče ne zna plavati, ni hotel tvegati.
— In to ravno, ko je njegova žena šla mimo.
— A, torej ji je končno hotel pokazati, da nima prav.
— Kaj to pomeni?
— Boš videl, ko bom hotel zmagati v eni razpravi.


Pravijo, da je imel kinto.

Pravijo, da je imel svojo firmo.

Pravijo, da je bilo vse ok.

Pravijo, da je bil depresiven.

Kako potem ok?

Ljudje še vedno ne kapirajo, kako zajebana je ta kemija v naših glavah.

To ni stvar izbire.

Ja, retardirani moji Balkanci! Nihče ne izbere, da je depresiven.

Ravno tako, kot nihče ne izbere, da je gej.

Neizobraženost je izbira.

Nepoznavanje zgodovine je izbira.

Zanikanje genocida je izbira.

Glasovanje za Vučića je izbira.

Opazite razliko?

Verjetno ne. Komu jaz govorim?

Jaz tega tipa razumem.

Ni mogel več. Pun kurac mu je bilo vsega.

Verjetno bi moral počakati.

Pravzaprav, koji kurac sem jaz, da govorim, kaj bi moral narediti.

Naredil je to in konec.

Kdor ni nikoli pomislil na kaj takega v tem svetu, v katerem živimo, je ali lažnivec ali ima IQ 35.

Vsaka podobnost z resničnimi liki in dogodki je podobna.