Spet ta občutek. Ta jebena žalost in tesnoba, za katero ne vem, ne od kod ne kako prihaja.

Imam nek fetiš s tem. To sranje in jaz sva razvila odnos.

Straši me, ker ne vem, kako naj se izvlečem iz tega, hkrati pa me veseli, ker imam občutek, da sem ravno to jaz.

Samo takrat postavim ogledalo pred sebe in si zastavim vsa zajebana vprašanja, ki se jih lahko spomnim.

Samo takrat me je sram odgovorov.

Kot da kažem sebi, da nisem dovolj dober, da bi lahko bilo bolje.

Razmišljam o tem, kakšni smo.

Kaj je vsak od nas danes naredil, da bo jutri bolje?

Ampak ne samo nam. Ne samo za svoje riti in lastno korist.

Kaj delamo, da to sranje, v katerem živimo, preneha? Tisti tip od včeraj je našel način, ampak nisem prepričan, da je to najboljša rešitev.

Za kaj se borimo? Se sploh še kdo bori za kakšen ideal?

Iz živali z najpopolnejšimi možgani smo se spremenili v neumne podanike.

In ne samo mi, ves svet gre v kurac. Nekako je moderno biti neumen.

Mi pa smo bili izgleda pionirji propadanja.

Moja čustva v takšnem obdobju meglenosti so prav tako zmes raznih sranj.

In ko me te dni kdo vpraša, kako sem… Kaj jebote naj odgovorim?

Ljudem, ki so mi pri srcu, ne morem govoriti, kako sem. Ubil jih bom v pojem.

Vsi oni imajo dovolj svojih sranj v življenju, samo še jaz jim manjkam.

Kreten pri štiridesetih, ki se sprašuje, kje je smisel.

Zato imam ta prostor tukaj.

Tukaj lahko tudi vpijem in jočem in jebem matere vsem.

In nihče se ne jezi.

Pa tudi če se, me zabole.

To vsekakor nisem jaz.

Ko mi naleti to obdobje, ki ga je doktorica definirala kot “normalno depresijo”, jaz pa ga še nisem definiral, se trudim, da ne berem novic.

Ne spomnim se, kdaj sem v novicah prebral kaj dobrega.

To me dodatno sjebe.

Tisti mentoli, ki ubijajo otroke, ti drugi, ki tepejo otroke, ti tretji, ki tepejo ženske.

Jebote, novice so samo črna kronika in šport. Šport na teh prostorih ima precej elementov črne kronike, pa se to v dobri meri tudi pokriva.

Obrnil se bom k družini. Ta zdravi nukleus naše družbe. Tisto, kar nas je ohranilo.

Tam je šele žurka.

V dobri meri sem tudi jaz kriv za to.

Mislim, večinoma sem jaz kriv za to.

Če nič drugega, se trudim, da klinci ne zrastejo v bahate vole.

Za šolo ne pritiskam več. V modu sem, da mi je super, da so živi in zdravi.

Mogoče se sreča nahaja v lepljenju ploščic in ne v skrivnostih neskončnega vesolja. Kaj pa vem?

Jaz sem jo iskal v formulah in razumevanju sveta, pa vidimo, kako to gre.

Vedno sem se trudil sprejemati odločitve tako, da mi ni frka pogledati tisti odsev v ogledalu vsako jutro.

So dnevi, ko ne prepoznam tega, kar vidim.

Ne vem, ali se tudi drugi počutijo tako. Ne vem, ali norim ali je to iskrenost ali ta sezonska malodušnost.

Lahko bi bilo bolje.

Moralo bi biti bolje.

A jebem mu mater, vsakršni moroni so dobivali priložnost za popravni izpit, valjda bo tudi mene razveselil tisti neki avgust.

Do naslednjega videnja…