Zujanje v glavi, že mi trne čeljust in moti se mi pogled.

— Je mogoče, da je ta roba tako dobra?
— Kakšna roba, debil, zbudil si se pred 40 urami. Možgani se igrajo s tabo.
— Počasi se ugaša, poskuša te ohraniti, ti pa se boriš, da ostaneš buden.
— Ma ja, seveda. Zakaj bi se trudil ostati buden, saj nisem debil.
— Si, in to težek. Poslušaš, kaj ti pripoveduje ura, hočeš se izogniti jet lagu.
— Aaa, ja, točno. Jebote, kdaj smo krenili?
— Pred 24 urami.
— 24 ur? Pa zakaj koji kurac potujemo toliko?
— Zakaj? Pa zato, ker je karte kupovala oseba, ki ne potuje. Boli jo kurac, koliko boš ti na poti.
— A ja, logično. Kolegialno.
— Spet si preveč daješ na pomenu. Ti in tvoja karta sta bila samo še ena delovna naloga tistega dne.

Čudovito je, ko spoznaš, koliko nekoga boli kurac in koliko ljudje lahko ne razmišljajo.

Po tej avanturi mi bo Avstralija legla lahkotno.

Ne vem niti, kateri del dneva je, niti koliko je ura.

Tista na letališču me čudno gleda, ker pijem četrto pivo ob sedmih zjutraj.

Eee, srečo, ko bi ti vedela, koliko je ura v moji glavi, bi pogrela še malo heroina na žlički.

Kolikokrat sem jaz za nekoga pomislil, kakšen klošar je, ker cirka zgodaj.

Pa poglej mene zdaj! Kralj alkosov. V ušesih pa tista vročina, ko si na meji razpada imunosti.

Vse to se mi meša z novicami o aretaciji tistih degenerikov iz policije. Ta novica je tako dobra, da ne vem, ali je tudi ona del tripa ali so res začeli zapirati gamad.

Če bodo tako nadaljevali, se selim nazaj. Mogoče ni prava novica, mogoče mi možgani servirajo lepe novice samo zato, da bi preživel. Izvedel bom jutri. Če bo jutri.

Konec je, samo še do hotela.

Štirideset jebenih minut do hotela.

Ali je temu potovanju konec?