Spet tisti občutek neskončne praznine. Trudim se, da z nasmehom pred vsemi skrijem to, kar me izjeda.

In uspeva mi. Vsi vidijo razpoloženega tipa, ki mu je vse v življenju zabava.

Spodaj pa je težek mrak.

Jebote, včasih se zamislim in ne kapiram, ali živim življenje zato, da bi bilo meni dobro, ali zato, da bi izgledalo, kot da mi je dobro.

In kako se je tisti, ki sedi zabubljen notri, sploh znašel v tej situaciji?

— Nocoj lahko končava to. Še pol metra in vsa bolečina izgine, za vedno.
— Ti imaš res dobre nasvete, pa kaj če bi vseeno poskusila boriti se?
— Kakšen boj? Kdo ima moč za to? In čemu sploh vse? Tako ali tako si samo nek jebeni kvark v celem sistemu.
— Tebi je vse lahko. Ti misliš, da je vse minljivo, kajne?
— O ja. Vse je minljivo. Pa zato tudi stojiš tukaj na robu. Upaš, da bo minilo.
— In kaj, en korak in večni mrak in tišina?
— Tako je. Ampak bolje to kot alternativa. Predstavljaj si samo, s koliko smrtmi dragih ljudi se moraš sprijazniti. Predstavljaj si, koliko zgrešenih stvari moraš sebi razložiti.
— Pa bog?
— Si res tako narcisoiden, da misliš, da je pozoren nate? Tudi če obstaja, zakaj bi se ukvarjal z nekom, ki razmišlja, da bi se na ta način odpovedal življenju?
— Ma ti samo serješ. Ves si v teorijah in misliš, da si pameten. Nikoli se nisi boril.
— Sem nekoč, ampak sem ugotovil, da so vsi boji zaman. Vse dobro mine, vse slabo še naprej boli.
— Ne, jaz ostajam tukaj. Ti pa, če hočeš, skoči.
— Te je vsa ta megla v glavi tako sjebala? Ni mene in tebe. Midva sva eno. Stojiš tukaj in govoriš s sabo.
— Če se predam zdaj, kako naj si oprostim?
— Nimaš frke za to, drugi ti bodo morali oprostiti, ti tukaj končuješ.

Ali je dovolj, da daš vse od sebe? Vedno sem mislil, da je ok odnehati takrat, ko lahko rečeš, da si poskusil vse.

Pa jebote, si res poskusil?

In s tem bremenom, ki si ga kromosomsko dobil, da ga vlačiš naokoli kot Neša Galija grbo, moraš nekaj narediti.

Pogosto te sjebavajo odločitve drugih. Misliš, da si ti dolžan popravljati neke zgodovinske krivice.

Hkrati pa nekateri ne morejo popraviti niti svojih sranj, kaj šele podedovanih.

Ne nalagaj si tega bremena. Počakaj malo.

Pravijo, da bo bolje.

Pravijo, da ne gre iskati trajnih rešitev za minljive probleme.

Mogoče, če naredim korak nazaj, bo jutri vse ok.

Mogoče pa se spet znajdem na tem robu z istimi mislimi.

Toliko fokusa na preteklost počasi bledi prihodnost.

Izgleda, da je to življenje vendarle vse, kar imamo.

Ni dovolj. Ampak jebiga, ni izgovora.

Ni popravnega.