Vse mogoče se je zgodilo teh zadnjih par dni.

Raznorazne pizdarije, ki sem se jim želel izogniti.

Ampak se zgodi, da me nekdo vpraša, ali sem videl nekaj, in mi pošlje link.

In potem jebiga, grem in začnem brati.

Jaz sem neka topa žival, ki vedno pade v isto past.

Nekako je zaključek vedno isti… Kako pogana vrsta smo.

Ni važno, ali je tragedija v Nepalu ali smrt zlobnega govnarja. Ljudje se vedno potrudijo pokazati najslabše v sebi.

Ajde, mogoče da grem po vrsti.

Narava je spet pokazala, da z njo ni zajebancije.

Hitra je, močna in neusmiljena. Mi pa, mi se samo kurčimo, dokler ne dobimo po nosu.

Ampak to mi ni bilo tako zajebano. To vem.

Moment, ki mi je bil "kaj za en kurac", je bil, ko sem videl posnetek ekipe, ki s trupel snema zlat nakit.

Ne izvlečeš ga ali je iz vode. Samo ćapneš verižico, uhane in gremo naprej.

Kakšna fora je to, jebote? Kako po tem prideš domov in objameš otroke?

Ali pa mogoče tega itak ne delaš. Mogoče samo prideš domov in pretepeš ženo, to mi nekako gre skupaj.

Naslednja stvar, ki me je presenetila, je ta smrt.

Gledam reakcije ljudi in objave. Ne kapiram, kako je to možno.

Crknil je eden najhujših ljudi, ki so hodili po tem delu planeta.

Tip, odgovoren za smrt tisočev civilistov.

Nekateri pa žalujejo za njim, se mu zahvaljujejo. Za kaj?

Kaj je on dobrega naredil?

In večinoma so neki klinci in klinke.

Oni takrat še niso bili rojeni. Iz njih so to naredili njihovi retardirani starši.

V vsakem primeru bi vse silil, da gledajo posnetke s sojenj.

In po tem, če ne razpadejo, bi jih peljal, da z rokami kopljejo po masovnih grobiščih.

Usmerjeno izobraževanje.

Pa da vidimo, ali bi se zahvaljevali po tem.

Istočasno jaz, s takšnimi svojimi stališči, zaradi katerih bi me zažgali v moji matični državi, trpim idiotizme v soseščini.

— Kje si?
— Evo me, pijem kavo z vašimi strelovodi in vas čakam.
— Prihajamo.
— Ajde.

…

— E, zdravo. Samo da vidimo, kako bomo iskomunicirali.
— Kaj naj iskomuniciramo?
— Pa to, da si Srb.
— Ne kapiram.
— Pa saj veš, kaj je bilo tu?
— Ne vem, kaj je bilo, ampak videl sem, da bo danes koncert Dženana Lončarevića.
— Brate, ravno to bolnišnico, v katero gremo, so rokali.
— In? Kakšno zvezo imam jaz s tem? Ne spomnim se, da bi rokal kakršnekoli bolnišnice.
— Pa ja, ampak saj veš. Mogoče bodo užaljeni, ker smo pripeljali tebe.
— Imate kakšnega čistokrvnega Hrvata, ki zna to delati?
— Ne.
— Potem ne serji več. Gremo


Seveda ekipa, s katero smo se sestali, ni imela nobenega problema. Kdorkoli je šel skozi te grozote, mu je poln kurac že vsega.

Ljudje so se borili za ideale. Ideali so prišli in jih pustili revne v bedi.

Vse so nas zajebali.

Mi pa bi jutri spet popušili isto zgodbo. In tako vsakič.

Jaz nekako poskušam preusmeriti svoj fokus z vsega tega na pozitivne misli, joške in alkohol.

Za misli ne vem, ampak joške in alkohol pomagajo.